Léa Seydoux, ki so jo nekoč krstili za "francoski odgovor na Scarlett Johnasson" in jo dolgo tlačili izključno v poudarjeno seksapilne vloge, se z likom Sandre v novem filmu Mie Hansen-Løve odmika od klišeja fatalke. Na njej je nekaj je nekaj izrazito ranljivega in zadržanega – a če svoja čustva skriva, to počne zato, da bi se zavarovala, in ne zato, da bi vzdrževala imidž nedostopne skrivnostnosti.
Poleg tega da sama vzgaja svojo osemletno hčerko, redno obiskuje tudi očeta, Georga (Pascal Greggory), ki izgublja vid in – zaradi redke nevrodegenerativne bolezni – sposobnost, da bi skrbel sam zase. Treba ga bo poslati v dom, kar pomeni, da morajo Sandra, njena sestra in mama prodati stanovanje in si razdeliti imetje človeka, ki še ni niti umrl. Sicer je Sandra zaposlena kot tolmačka: dneve preživlja nevidna, v odmaknjenih kabinah za prevajalce, ali pa na obalah Normandije, kjer ameriškim vojnim veteranom pomaga podoživljati stare travme. Vsak trenutek njenega dneva je podrejen potrebam drugih do te mere, da ima v zgodnjih tridesetih "občutek, da je njeno ljubezensko življenje že za njo".
Sandrina asketska rutina se kljub vsemu temu zamaje v temeljih, ko se naključno srečanje s starim znancem, Clémentom (Melvil Poupaud), razplamti v strastno afero. Vznemirjenje nove ljubezni nadomesti takojšnja intimnost, ki sugerira njuno deljeno preteklost. Clément je sicer poročen in ima sina, a Mia Hansen-Løve, ki jo kot filmsko ustvarjalko zanimajo predvsem nianse in sivine vsakdana običajnih ljudi, vse skupaj obravnava brez melodrame in sentimentalnosti. Ves čas ostaja znotraj okvirov realnega življenja, ki ljudem preprosto ne dopušča, da bi si vzeli cele dneve za utapljanje v lastnih čustvih. Na primer: o tem, kako vse skupaj prenaša mala Linn (Camille Leban Martins), še največ pove psihosomatska bolečina, zaradi katere nepričakovano začne šepati. Ali, kot zajeclja stari Georg, ki je vse pogosteje zmeden in odsoten: "Včasih je nekam težko ... živeti."
Film bo v marsičem spomnil na Vorteks (2021), v katerem je Gaspar Noé še veliko bolj fatalistično razmišljal o neusmiljenem izničenju osebnosti, ki ga za seboj povlečeta pešanje in demenca. (Podobne teme je, prav tako v pariškem miljeju, načel tudi François Ozon v drami Vse je bilo v redu (2021)). Sandra ob razkrajanju očetove identitete uteho poišče v oprijemljivem: njegovi ogromni knjižnici. V stotinah knjig, ki jih je stari profesor filozofije v svojem življenju nabral, se skriva več njegove duše kot pa v telesu, ki počasi hira v bolnišnici. Zato se Sandra tudi srborito upre materini ideji, da bi knjige preprosto vrgli stran: če bo našla nekoga, ki bo knjižnico lahko obdržal v celoti, bo s tem delček njenega očeta živel naprej.
V središču Nekega lepega jutra je občutek hromeče, obupane osamljenosti, ki je še toliko hujši, če si obdan z ljudmi. Avtorica v celem svojem opusu na subtilen in nevsiljiv način preizprašuje bolečine in radosti vezi med ljudmi, pa naj gre za vse bolj odtujena zakonca (Bergmanov otok, 2021) ali pa za spomin na staro ljubezen (Goodbye, First Love, 2011).
Linearnost na neki način repetitivne zgodbe, ki se ne stopnjuje proti velikemu končnemu preobratu, bo morda v kom pustila občutek praznine, a ravno v tem je bistvo Nekega lepega jutra. Človeška življenja niso razporejena na lične vinjete, in praviloma ne dobimo velikega trenutka katarze, ki bi simboliziral prelom ali nov začetek. Naše usode so samo morje povezanih zgodb, ki se nevidno prelivajo ena v drugo: trenutki največje sreče so enako minljivi kot trenutki najhujših osebnih tragedij. Če zgodbo gledamo skozi to prizmo, je jasno, zakaj ne more imeti izrazitega začetka ali konca, ampak samo kopico grenkosladkih, odprtih pripovednih lokov. Tudi direktor fotografije Denis Lenoir s svojim verističnim pristopom sledi temu credu: lepoto in skladnost kompozicije išče v prizorih vsakodnevne rutine, ne pa v sijajnih pariških vedutah; dodatno toplino vdahne uporaba 35-milimetrskega filma.
Nekega lepega jutra ponuja tudi neverjetno precizno izrisan nabor stranskih likov: iz vsake Sandrine interakcije z bližnjimi, pa naj so jim odmerjeni še tako kratki prizori, veje občutek, da je v ozadju gosto prepleta mreža odnosov in zgodb. Čeprav ne dobimo veliko podatkov o preteklosti posameznih družinskih likov, vsak od njih funkcionira kot tridimenzionalna osebnost iz mesa in krvi.
Mia Hansen-Løve s svojim celovečercem na neki način ponuja "anti-film": namesto dramatičnih trenutkov, ki bi se znašli v kratkem napovedniku nekega življenja, zbira tista vmesna obdobja, tiho odtekanje časa, v katerem se skriva največ čustvene resnice. Avtoričino zavestno izogibanje izrazitim čustvenim vrhuncem ali dnom, njeno vztrajanje v "srednjem pasu" življenja, bo gotovo marsikoga razočaralo. Od gledalčeve perspektive je odvisno, ali je Nekega lepega jutra film o vsakodnevnih tragedijah, prepleten z bežnimi trenutki sreče, ali pa film o lepoti običajnega življenja, v katerem pa je vedno prisoten tudi kanec grenkobe.
Ocena: 4-
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje