Združitev Böllovega romana Klovnovi pogledi in študije svetovne gospodarske krize Janisa Varufakisa Globalni minotaver v napol opuščeno stanovanje nad ljubljanskim Mini teatrom premišljeno sopostavlja na videz nezdružljivi enoti, ki v interpretaciji še svežega igralca Nika Škrleca polnokrvno zaživita. Idejna zasnova v osnovno zgodbo Böllovega resigniranega in introvertiranega klovna v obliki nekakšnih klovnovskih točk vplete dele Varufakisove študije, s katerimi si obubožani klovn Hans Schnier (kako primerno, da je sicer otrok milijonarja) skuša zaslužiti še tistih par 'fičnikov' za alkohol, v katerem utaplja svojo nesrečno ljubezen in tudi talent, pred gledalca pa postavljajo dejstva zadnjih let.

Böll prek mikrokozmosa medosebnih odnosov razkriva nepolitične dogodke, ki pa na koncu pripeljejo do civilizacijskih tragedij. Roman je na prvi pogled satirična in skoraj hudomušna pripoved o umetniški duši, ki se ne znajde v materializmu 20. stoletja in prisega na romantične ideale, ob natančnem premisleku pa gre za analizo večne igre merjenja moči in pohlepa po oblasti. S podobni temami se ukvarja tudi Varufakisova razlaga svetovne ekonomije, iz katere Ekart izpostavi predvsem tiste dele, ki se ukvarjajo z absurdnimi mahinacijami svetovnega kapitala oziroma tistih, ki ta kapital upravljajo in se vzpostavljajo kot nedotakljiva sila.

Vse to je v uprizoritvi združeno v celoto, temelječo na igri Nika Škrleca, ki lahkotnostjo, brez nepotrebnih zastranitev in z neprekinjeno zbranostjo (tako igralca kot gledalca) preigra nekatere like Böllovega romana s Hansom Schnierjem (žalostnim klovnom) na čelu do evforičnih belih ovratnikov, ki z zanosom (dobesedno) popišejo zid z milijardnimi ničlami. Böllov klovn kot umetniška duša, ki se ne znajde v kapitalističnem svetu 20. stoletja, je v tokratni gledališki interpretaciji otopel posameznik, ki brez čustev zre v občinstvo, kot da bi bila prav tam njegova /klovnova rešitev/rešitev krize. Z introvertiranim klovnovim pogledom se pred nami razgrne solipsizem današnje družbe, ki kaj hitro zapade v ekstrovertirano ekstatičnost, ko se začne govoriti o denarju in vrtoglavih zaslužkih. Nemoč posameznika se nenadoma prevesi v nemoč družbe - nemega opazovalca velikanskih denarnih mahinacij, ki nas še danes pestijo in nas vodijo v nič kaj rožnat svet.

Režija Primoža Ekarta sledi osnovni zasnovi osebne pripovedi, pomešane z izstopajočimi klovnovskimi točkami, ki opominjajo na gospodarsko krizo - pri čemer je sicer vidna žanrska zareza obeh izhodiščnih besedil, vendar ostaja zabrisana predvsem zaradi celovite igre. Celotna uprizoritev je prežeta z nekoliko romantizirano navdahnjeno jesensko otožnostjo, k čemur precej pripomoreta razsuto stanovanje in intimno vzdušje, kar pa je dodatna pomenska vrednost (scenografija Damir Leventić).

Predvsem pa je nadvse zgovorno dejstvo, da tematiko krize pred nas prinaša lik klovna, sicer to ni klovn z rdečo lasuljo in prevelikimi čevlji, vendar kostumografija Belinde Radulović subtilno opominja na stereotipno klovnovsko oblačilo, hkrati pa tudi na poslovne obleke. Zanimivo je, da v letošnji sezoni na marsikaterem odru gledamo klovne; ljudje so skozi čas nagonsko prepoznali potrebo po vključevanju norcev/komedijantstvu/klovnov v siceršnje rituale. Klovn kot norec, ki se nenehno iz vsega norčuje, je pravzaprav odličen komentator, njegova funkcija pa je v marsičem osvobajanje iluzij in vodenje ljudi k njihovemu bistvu. Klovn kot ekonomist, ki teče kroge zmagoslavja, potem ko natančno prešteje pridobljene ničle.