Seveda bi lahko v slikah kakšnega Boscha, nasičenih z grotesknimi pojavami, ali pa v slikah kakšnega Tintoretta, posebej tistih z možmi, ki 'padajo z neba', našli stripovsko gesto. Pri starih mojstrih se Neo Rauch resda je učil, stripovsko gesto pa je osvojil kar v našem času. Slike tega vrhunskega slikarja, predstavnika nove leipziške šole, pripadajo dvema časoma. V njegovih najboljših delih so tako v klasični slikarski tehniki, a pogosto v potezah, ki spominjajo na šablonske poteze grafitarjev in na rezke geste stripovske umetnosti, eden ob drugem začrtani motivi, za katere ni jasno, kaj jih povezuje. Častitljivi bidermajerski gospodje, raziskovalci stare šole, ki so po svetu potovali v fraku in polcilindru, vojaki sredi tundre, mladeniči, ki čečkajo po zidu, stroji, tovarne, bizarne rakete ...
Vse to stoji na Rauchovih slikah in motive včasih povezujejo megličaste linije, drugič Rauch na sliki 'gradi' zidove, ki ločujejo dva ali več svetov. Kot bi nadrealizem predelali v socrealizem, ki ga Rauch odkrito navaja kot vpliv na svoje delo, in v grafitarsko-stripovsko izrazje. Sicer Neo Rauch kot modernejše slikarske reference za svoje delo izpostavlja tudi Beuysa, Bacona, Beckmanna in Baselitza. Vseeno si ne morem kaj, da se ne bi vsaj malo spomnila tudi na Sigmarja Polkeja, ki se s svojo duhovito in v atmosferi pogosto sanjsko hkratno uporabo fotografije in slikarstva vendar zdi nekoliko soroden Rauchu, četudi je slednji zagotovo bolj intenziven.
Dvojna postavitev kuratorjev B. Schwenka in H.-W. Schmidta
Slikarstvo, ki ga je Neo Rauch razvijal zadnjih dvajset let med svojim delom asistenta na leipziški likovni akademiji in pozneje profesorja na leipziški visoki šoli za grafiko in knjigoveštvo, je ob umetnikovi petdesetletnici predstavljeno na prvi veliki Rauchovi retrospektivi. Gre za dvojno postavitev, ki sta jo skupaj formirali münchenska Pinakoteka moderne (s kuratorsko asistenco Bernharta Schwenka) in leipziški muzej upodabljajočih umetnosti (kurator je Hans-Werner Schmidt). Po šestdeset del je razstavljenih v vsaki od galerij in razstava je že bila imenovana za vrhunec nemškega razstavnega programa, ki ga bo do konca leta težko preseči.
Avantgarda nemške nove figuralike
Münchenska in leipziška ustanova sta zbrali mnogo velikoformatnih del, ki doslej niso bila predstavljena v javnosti. Je že tako, da iz ateljeja Nea Raucha vsako leto pride le približno deset del in ta si hitro pridobijo zbiratelji, od katerih jih mnogo živi v ZDA. Neo Rauch je namreč eden tistih nemških umetnikov, ki izredno uspešno ohranjajo živo figuralno slikarstvo. To je tudi tisto, zaradi česar se zdijo primerjave nove leipziške šole z britanskim gibanjem Young British Artists nekoliko za lase privlečeno. V primeru te mlajše (danes že srednje) generacije nemških umetnikov gre namreč za avtorje, ki nikakor ne uspevajo s šokom in presenečenjem, ampak predvsem z dejansko vsebinsko izpolnjenostjo svojih platen in s tudi v tehničnem oziru izvrstno potezo. Neo Rauch je seveda avantgarda te skupine.