V ciklu Drobtinice se pesnica predaja eksistencialnim občutjem in želji po preprostem bivanju, razgalja svoje strahove in željo po bližini sočloveka, ki pa jo hkrati utruja: "Rada bi samo bila. / Pomirjena in zadovoljna," v drugi jo tišina navdaja z navdušenjem in obenem z grozo, ki se izkaže za dialektično nasprotje hrepenenja: "Ko sem tu, / bi bila rada tam. / Ko sem tam, / hrepenim po tu. / Hrepenim in se bojim." Zdi se, da za pesnico vse stvari v življenju prihajajo v polarnih dvojicah, ki so v osnovi "naelektrenega" značaja – podobno kot France Prešeren ugotavlja, da ni upanja brez strahu in nasprotno. Strah in bližino sprejema kot del življenja in hrepenenj, in to v eni izmed "drobtinic" izrecno zapiše: "Hrepenim po bližini, / a se je bojim. / Strah sprejemam, / saj vem, da živim."

Neža Vilhelm pesmi večkrat začne s pomenljivim vprašanjem, na primer Kdo sem?, ali s ponavljajočim se nizom besed, ki ustvarja napetost z repeticijo posamične besede ali sorodne besedne zveze. Psihično razpoloženje se tu in tam prelije v doživeto občutenje trenutka tukaj in zdaj. "Čutim vodo. / Čutim veter. / Čutim vsak zavesljaj. / Čutim vsak premik. / Sup. / Super."

V drugem sklopu pesniške zbirke Sotto voce z naslovom Veselje avtorica opisuje vsakdanje stvari, ki razbarvajo sivino ter ji omogočijo vsaj začasen pobeg iz realnosti. Najsi je to preživljanje prostega časa z jazbečarjem, ki ga imenuje "svobodni vilinec", ali čista in plemenita ljubezen do prijatelja, ki jo sprejema takšno, kot je. Včasih ji je v pomoč že kratek filmski pobeg, drugič zadošča izlet na morje, kjer se nahaja kip "vražje dobrega glasbenika": "Rada bi ujela staccato jezika, / ga prenesla v svojega."

Tudi naslov knjige Sotto voce je izposojen iz glasbe in pomeni navodilo, naj glasbenik nadaljuje v bolj umirjenem ali subtilnem tonu. In res se nam med branjem pesmi zazdi, kot da slišimo avtoričin nežni glas, ki išče načine, da se prebije skozi kaos zunanjih zvokov v upanju, da se tišina v njej razleže po vseh kotičkih (pre)glasnega sveta. V pesniškem sklopu z naslovom Iskanje se znova zateče k eksistencialnim vprašanjem in spraševanju, kdo v resnici je: "Sem igralka? / Seveda. / Imam masko? / Več mask. // Koliko vlog obvladam? / Precej. / Mi katera dela težave? / Kako biti čisto prava, pravcata jaz." Pesnica se sprašuje, ali ima smisel raziskovati sebe, če ni nikogar ob njej, in se razglasi za največjo, a koristno laž v vesolju. V pesmih se trudi, da bi si povrnila zaupanje vase in v svoje delo, čeprav tu in tam ponikne v nihilistične misli: "Prevajam. / Zanič. // Pišem. / Zanič. // Sem. / Zanič. // Zakaj? / Za nič."

V zadnjem sklopu z naslovom Telo se Neža Vilhelm spopada z bolečinami v telesu, ki jih prinaša fibromialgija – bolezen, o kateri se šele v zadnjem času govori kot o psihosomatski bolezni, ki obolelemu bistveno otežuje življenje, zdravila zanjo pa ne poznamo. Pesnica tako že na začetku cikla ugotavlja "Telo je vsota bolečin. / Vsota diagnoz." … ter se posveti doživljanju tegob v telesu "Spustim se in spremljam. / Čutim. / Butanje v glavi. / Trganje v mišicah. / Mrcvarjenje v križu. / Špikanje v lakteh. / Ščemenje v okončinah. / Teža." Na več mestih motri diskrepanco med dušo in telesom, pri tem pa poudarja, da ji večina s svojimi pronicljivimi dovtipi in naivnim zasliševanjem ne pomaga, temveč ji zgolj otežuje vsakdanje življenje. Pravi, da ji nazadnje ostanejo tisti "pravi, čeprav nepričakovani," ki jo sprejmejo takšno, kot je, brez sprenevedanja in utopičnih pričakovanj.

Pesniški izraz Neže Vilhelm je skromen in minimalističen, brez grandioznih metafor – pesnica s svojimi krhkimi, a neposrednimi vzkliki drega v srž človekove biti in odtujenih medčloveških odnosov. Je glas vpijočega v puščavi, ki se ne pusti spreminjati zgolj zaradi družbenih stereotipov in obeta morebitnega udobja. Je vzklik nekoga, ki si v življenju zavestno izbere težjo pot in se prav zaradi prestanih muk razvije v najbolj žarečo "sončnico" na obzorju. Lahko bi rekli, da pesmi Neže Vilhelm s svojo enostavnostjo in neposrednostjo razgaljajo lažni dualizem in kažejo na to, da se pod številnimi statusi in družbenimi vlogami nahaja ista prestrašena in hrepeneča bit, ki jo med branjem zbirke Sotto voce začutimo tudi v sebi.

Iz oddaje S knjižnega trga.