Oglas
Tako šalamunova zadnja platna označi kritik in dolgoletni sodelavec Obalnih galerij Andrej Medved, ki bo danes ob 19.00 tudi odprl Šalamunovo razstavo v novogoriški Mestni galeriji. Povzemimo še del besedila, s katerim je Andrej Medved pospremil tokratno razstavo monumentalnih platen, na katera je Andraž Šalamun naslikal nekaj, kar bi lahko opisali kot žareče nebo, kot žar, ki ga ustvari moč pogleda ali pa kaj čisto drugega: "Lahko bi rekli, da gre za svojevrsten 'realizem' - nikakor pa za nadrealnost, vendar za realizem, ki ni mimetičen, posnemovalen, samo naivna odslikava, zrcaljenje stvari; v psihi, na podobi. Pri Šalamunu je pomembna zlitost z ravnino, ki izžareva v tihem, intenzivnem koloritu."
Želja, ki je ni mogoče povsem izraziti in zadovoljitiV delu Andraža Šalamuna se zrcali njegovo izhodišče, ki ni izhodišče v slikarski umetnosti. Diplomirani komparativist, ki ga poznamo tudi kot filozofa, namreč ta svoj filozofski pogled in rezoniranje vnaša v slikarsko delo, s katerim se je intenzivneje začel ukvarjati po konceptualni fazi v 'zavetju' skupine OHO. Šalamun tako po mnenju Medveda v delih raziskuje ambivaletnen odnos med pogledom in podobo oziroma razmerje med funkcijo podobe in pogledom.
Potreben je sklic na Lacana in njegov koncept Želje, ki je ni mogoe asimilirati, ni je mogoče zadovoljiti, ker je tudi ni mogoče uprizoriti. Je nerazločna silnica, ki nas vedno znova tare in nikoli ne odneha. Slika le nekoliko namiguje nanjo in jo tako tudi poskuša (začasno) krotiti. Znova povzemimo Medveda: "Slika je vmesnost – himen – kot 'vstopnica' za vstop v globeli in obskurnost jam, kavern, kjer vlada nezavedno. Slika kot himen torej, kot 'zaščitniški zaslon' in vmesna stena (deviškosti, po Derridaju, v La dissémination), prefinjen zastor in koprena, ki ščiti nótranjost histere."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje