Eden izmed naših sodobnih pesnikov z najobsežnejšim in najbolj posebnim opusom je gotovo Andrej Medved. V njegovi osebnosti sta združeni umetniška in intelektualna narava – bil je dolgoletni umetniški vodja Obalnih galerij, sicer pa je pesnik, prevajalec, likovni kritik, esejist in avtor filozofskih spisov. Njegov opus šteje kar petdeset pesniških zbirk in v oddaji bomo predstavili najnovejši.

KRHTHΣAMOΣ (KretaSamos) spada v sredozemski cikel in prinaša doživetja s potovanja po Kreti in Samosu. Pesnik bo spregovoril o tem, kako ga nagovarja antična dediščina in kako je na obeh otokih občutil, da se človekovo čustvovanje skozi tisočletja ni dosti spremenilo, da postave iz preteklosti na neki način živijo v nas. Zbirka Minnesänger vzpostavlja vez z izročilom nemške srednjeveške ljubezenske lirike. Vanjo vstopimo skozi tematiko minevanja in smrti, da na koncu zasije luč ljubezni, hvaležnosti, odpuščanja in polnosti življenja.

Sorodna novica Andrej Medved: KreteSamos

Andrej Medved ob tem poudarja: "Ker je vse minljivo, so otroci, ki se rodijo v ljubezni, edini smisel – ne samo pesnika, ampak tudi te civilizacije, človeštva. V bistvu je minljivost nepomembna."

Poudarjena bo poetika, za katero so značilni izvirna metaforika, bogastvo podob, intenziven jambski ritem, v katerem si verzi sledijo malodane brez predaha. Ves čas gre za nihanje med realnim in sanjskim svetom, prav poezija pa je lahko tudi najbolj občutljiv inštrument za zaznavanje nezavednega.
Andrej Medved takole strne svoj pogled na življenje: "V bistvu je sreča, da sem bil sploh rojen, da imam samozavest, to je enkratna zadeva vsakega posameznika. In sreča je, da sem rojen tudi kot pesnik."

Suzana Tratnik je mojstrica kratke proze; tokrat je pritegnila našo pozornost njena nova knjiga zgodb Škarje. Avtorico zanimajo glasovi z roba, družbene manjšine, posamezniki, ki odstopajo od večine in se z njo ne morejo poistovetiti. V prvem delu knjige spremljamo dekle, ki odrašča v napol mestnem, napol ruralnem okolju v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Prizorišče dogajanja je pisateljičino rodno Prekmurje, v središču pa disfunkcionalna družina in dekletovo uporništvo, zaznamovano z zvestobo lastnemu jazu in z brezkompromisnim sprejemanjem svoje istospolne usmerjenosti. V drugem delu gre za vstop v odraslost in tematizacijo lezbičnih razmerij, ki jih avtorica ne idealizira, ampak prikaže širok razpon čustev, ki spremljajo protagonistke v prizadevanjih za svoj glas v družbi ter avtonomnost in osvobojenost v intimnem življenju. Izviren je tudi slog pripovedi, ki sega od metaforičnih, simbolnih do verističnih in pogovornih jezikovnih leg, poseben pečat pa dajejo zgodbam prehodi v fantastiko, začinjeni s pretanjeno ironijo in humorjem. Škarje ponazarjajo tematske in slogovne značilnosti zgodb, v katerih ni nobena beseda odveč. Iskreno, prodorno pisanje Suzane Tratnik ruši tabuje in nagovarja k preseganju okostenelosti in k premagovanju predsodkov.

Suzana Tratnik takole razloži simbolni pomen škarij, po katerih je poimenovala zbirko zgodb: "Škarje so se mi zdele zanimiv simbol za to, kako nekaj odrežemo, odpravimo. To se sliši dostikrat negativno ali strašljivo, je pa seveda lahko tudi pozitivno. Znajti se v škarjah hkrati pomeni znajti se v precepu in mene vedno zanimajo junakinje in junaki v nekem precepu."

Oddajo bomo sklenili s poklonom Ivanu Minattiju in Adi Škerl, saj ravno v tem času zaznamujemo 100. obletnico njunega rojstva. Tako Ivan Minatti kot Ada Škerl spadata med začetnike intimizma v slovenski poeziji po drugi svetovni vojni. Njuna poezija je pomenila preboj monolitnega bloka ideološke umetnosti, resnični prelom z ždanovsko estetiko, ki je po sovjetskem vzoru krojila literarno dogajanje v prvih povojnih letih. V oddajo bomo vključili njuni pripovedi, ki smo ju posneli pred dvema desetletjema ob njuni osemdesetletnici.