Prvi razpis za izvirni slovenski risoroman, ki ga je odprla založba VigeVage knjige, je obrodil sadove: pred mesecem dni je izšla knjiga Tik je šel v gozd po drva. Namenjena je otrokom, a še zdaleč ne samo njim, kot poudarjata avtorja. To sta dolgoletna prijatelja Ram Cunta (avtor besedila) in ilustrator Miha Hančič, ki ustvarja pod imenom Miha Ha.

Pod namerno prozaičnim naslovom (o tem več pozneje) spremljamo zgodbo o Tiku, ki "se je nekega dne odpravil v gozd, da si pripravi drva". (Slovarček na platnicah knjige "drva" definira takole: Dobro kurilno sredstvo. Boljše kot voda ali kamenje.) Takrat se mu seveda še ne sanja, da ga – in njegovo zvesto alpako, ki mu nemo sledi na vrvici – čaka malo morje neverjetnih dogodivščin in srečanj, od velikanov, zmajev in palčkov pa do manj prepoznavne flore in favne fantazijskih svetov; tu so oblaktilope, mliki-žliki, mokriščarji in beli troli, "ki prdijo, kadar so živčni in v neznanih situacijah".

Posebnost risoromana je predvsem v tem, da je vsaka dogodivščina omejena na točno dve strani. Vsakič ko bralec obrne list, se Tik znajde v drugačni situaciji. Strip tako na trenutke deluje kot iztočnica za domišljijsko nadgrajevanje in nadaljevanje neštetih zgodb, ki jih začenjata avtorja. "Zaporedje, v katerem knjigo bereš, ni pomembno," koncept razloži Cunta. "Če hočeš, lahko s prve strani, ko se Tik torej odpravi v gozd po drva, skočiš naravnost na zadnjo, ko ugotovi, da je drva pripravil že prejšnjo zimo, in se vrne domov. To je zgodbeni okvir, v katerega sva skušala natrpati čim več čudnega ali pa vsaj zanimivega."

Majhen kuščar, ki ga "je bilo lahko narisati"
Prvi zametki za Tika segajo tako daleč nazaj, da se prijatelja glede letnic pravzaprav težko zedinita. Miha Hančič je v okviru izziva inktober – ilustratorji, ki sodelujejo, poskušajo vsak dan v mesecu oktobru ustvariti nekaj novega – že leta 2016 narisal "preprost likec kuščarčka". "Za spremstvo sem mu hotel dati še neko živalco, ki jo je šele Ram pozneje identificiral kot alpako," se spominja Hančič. "Vsak dan tistega oktobra sem ju nato poskušal postavljati v različne situacije, mu na pot postavljati različna srečanja."

A Tik takrat še ni imel niti mena niti svoje zgodbe; ta se je rodila iz zgodbic, ki jih je Cunta pripovedoval svojima otrokoma. "Pozneje je bil Miha na obisku in smo skupaj z otroki risali," nadaljuje Cunta. "Ker sam ne znam dobro risati, to po navadi kompenziram z izbiro dramatične teme: narisal sem kiberkonje in zombi vampirje. Mihu se je to zdelo 'kul', a je moralo spet preteči mnogo vode, preden se je iz tega kaj izcimilo." Oziroma: "Če moja žena ne bi opazila razpisa za risoroman in nama predlagala, naj se prijaviva, bi trajalo približno 27 let, preden bi projekt realizirala," kot pove v smehu. "Tako pa se je projekt skrčil na nekaj mesecev. Tika sem si od nekdaj predstavljal kot tisti Mihov lik iz inktobra. Za risoroman ga je na novo narisal in posodobil – zdaj se šaliva, da je tisti prvotni, s tušem narisani lik 'praded Tik'".

Kdo je torej Tik iz rodu tikov?
Besedica "tik" pravega pomena nima, označuje pa ime vrste, v kateri vsak pripadnik nosi tudi lastno ime Tik. Vseeno je bilo prav poimenovanje protagonista za Cunto prvi večji ustvarjalni izziv: "Že prej sem v glavi premleval ogromno idej, a devet mesecev, morda vse leto nisem ničesar napisal, ker nisem vedel, kako naj bi se lik imenoval. Vedel sem, da se mi ne bo ljubilo za nazaj popravljati imena, če si na sredi premislim. Nekaj sem pač moral izbrati in na koncu je padla odločitev, da bo kar Tik."

Gozdar, ki "ob strani" ustvarja
Še zanimivejša kot geneza imena je predzgodba Cuntove pisateljske kariere. Po študiju avdioinženiringa in delu na tem področju se je pred dobrimi desetimi leti vrnil v domačo Vipavsko dolino, kjer kot gozdar in skrbnik upravlja domačo gozdno posest. (Ko sem ga klicala za ta pogovor, najprej ni imel časa, ker "je bil ravno na traktorju".) Obenem je tudi član glasbene zasedbe Mart, ki je doslej izdala dva albuma.

Na pisateljsko pot ga je zanesel splet okoliščin: "Bil sem član ekipe prve pomoči, in ko sem imel občutek, da sem to poglavje svojega življenja zaključil, je žena (uveljavljena ilustratorka Ana Maraž, op. n.) nekje našla letak za tečaj kreativnega pisanja, ki ga v Ajdovščini vodi Bojan Bizjak. Začel sem razvijati idejo metafizične znanstvene fantastike, postavljene v nedoločno prihodnost in v sanjsko pokrajino. Te trilogije, ki sem jo načrtoval, nisem nikoli dokončal – zalogaj je bil preprosto prevelik. Raje sem se lotil znanstvenofantastičnih kratkih zgodb o našem odnosu do dreves, pa se mi je tudi pri njih ustavilo. Tako sem se sklenil vrniti na začetek, k pravljičarstvu."

Štoparski vodič po galaksiji s ščepcem Calvina in Hobbesa
Cunta je namreč, tako kot njegova dva brata, odraščal ob znanstveni fantastiki, v kateri vidi tudi zametek ideje za Tikove dogodivščine. V njih so sicer tako elementi tolkienovskih epskih dogodivščin, a kot "daleč največji navdih" za svoj prvi risoroman citira pisanje velikega Douglasa Adamsa in njegov Štoparski vodič po galaksiji. "Všeč mi je bila njegova dramatičnost v odnosu do stvari, to, da se navadnim ljudem mimogrede primerijo gromozanske stvari. Zato sem tudi hotel, da bi bil naslov čim manj markanten, da bi čim manj obljubljal – da potem lahko bralec v zgodbi sam odkrije kontrast med nevpadljivostjo izhodiščne zgodbe in prostranostjo sveta."

Hančiča, po drugi plati, strip spremlja že vso kariero; že svojo diplomo je napisal na temo avtorskega stripa in se od takrat predstavil kot (so)avtor številnih knjig, tudi takih, ki so prejele znak zlata hruška. Žanrsko se z definicijo Tika ni preveč obremenjeval, risarsko pa je imel nanj velik vpliv nemški stripar Mawil. "Pri njem sem na primer videl, da ni treba, da so človeški komolci koničasti, ostri koti – roke lahko narišeš tudi čisto mehke. (Smeh.) Kar pa se tiče zgodb, sem imel vedno rad stripe o Calvinu in Hobbsu ter nemškega avtorja Thomasa Wellmana, ki riše strip Pimo & Rex."

Kako ilustrirati izmišljene besede?
Cunta in Hančič o ustvarjalni dinamiki med njima povesta le, da jima ustreza vzajemna izmenjava idej: "podajava si žogo sem in tja". Hančič sicer ob tem potoži, da pisatelj lahko napiše samo "in zgodila se je velikanska bitka" ter s pičlimi šestimi besedami ilustratorju naloži ogromno delo. Vseeno ni nobenega dvoma o tem, kako pri srcu mu je projekt: "Kakšne dneve sem komaj čakal, da sem lahko poslal risbe Ramu in videl, ali so mu bile všeč."

Ko so bile zgodbe napisane, sta se skupaj lotila grobih skic, s katerimi sta določila, kako bodo posamezni prizori postavljeni. "Miha je seveda bolj izkušen na področju stripa, jaz pa sem razložil, kako sem si določene situacije predstavljal," pove Cunta. "Hotel sem najti ravnovesje med znanstvenofantastičnimi elementi in popolnoma banalnimi, vsakdanjimi dogodki, ki se našemu junaku pač primerijo. Na neki točki na primer naleti na vaški sejem in se mu tam ne zgodi čisto nič posebnega: hotel sem samo, da pokaževa množico različnih bitij, ki hitijo po svojih opravkih, in nato odpotujemo naprej."

Cunta je v razmerje med piscem in risarjem izrecno "podrezal" z epizodo, v kateri Tik sreča vmoznljuto, ki da dafkne, on pa se mora na koncu rešiti z jazlbekom. To so seveda same izmišljene besede, ki jih je svojemu partnerju predal kot izziv. "Rekel sem mu samo: Na, ilustriraj! To je tvoj problem." (Smeh.) Na koncu sta skupaj sklenila, da bo vmoznljuta, kako primerno, podobna ogromnemu virusu.

Knjiga se namreč ne ustraši takih metareferenčnih pomežikov in preizpraševanju mej samega žanra stripa. V eni od epizod na primer "zamrzne program", v drugi se ustavi čas, v tretji dobesedno prispemo do konca sveta (in zavijemo okrog njegovega vogala). S takšnimi prijemi strip opozarja nase kot žanr, podira četrti zid in v ludističnem duhu sporoča, da vsega skupaj vendar ni treba jemati tako resno.

Nepogrešljivi samorogi in lov na storže
Enoznačnega odgovora na vprašanje, katera epizoda je njuna najljubša, nimata. "Z urednico Anjo Zag Golob smo se veliko pogovarjali o tem, ali naj v knjigo vključimo vse zgodbe in katere naj izpustimo, če ne vseh. Na koncu je rok poskrbel za to, da smo v izboru pustili kar vse," je iskren Cunta. "Za dve zgodbi pa sem vztrajal, da sta nepogrešljivi: epizoda s samorogi, ki si jo je izmislila moja hčerka (vključno s tem, da zakopavajo svoje mavrične kakce), in pa epizoda, v kateri pogoltne "nore" gobe. Ko smo knjigo brali z otrokoma, hčerka na to ni bila pozorna, sin, ki je starejši, pa je bil že malo sumničav v povezavi s tem, kaj se zgodi."

Hančič ima več epizod, ki so mu bile ljube (na primer tista o zamašeni barvni pipi, zaradi katere je svet začasno črno-bel), izda pa neko drugo skrivnost: v vsako epizodo je skril vsaj en storž, ki se ga lahko potrudite poiskati.

Na vprašanje, ali bi rada Tikovo zgodbo nadaljevala, Cunta odgovarja z anekdoto: "Ko sem v srednji šoli plezal, nisem plezal samo zato, ker bi v plezanju užival, ampak zato, ker sem hotel biti 'najboljši plezalec na svetu'. Za kitaro sem prijel, ker sem nameraval postati rockzvezdnik ... Takega pristopa se človek težko otrese. Tudi pri stripu smo se šalili okrog tega, da bomo prišli v Hollywood in dobili animirano serijo. Seveda pa bi bil pri potencialni animirani seriji ovira sam koncept Tika: epizode bi morale biti zelo, zelo kratke," se smeji. Resneje pa: nabralo se mu je idej še za dve knjigi, če bi se založba odločila projekt nadaljevati.