Čisto premočen je tiho ležal dobro skrit med kravami, stražarja pa sta oblečena v dežne pelerine s kapucami odkorakala mimo in znova je vse potihnilo. "Ležal sem med živino, slišal sem čevlje, mimo sta šla morda sedem metrov od mene," je opisal trenutke napetosti. Marsikdo, ki ne pozna terena, bi v tistem trenutku vstal in poskušal nadaljevati pot na italijansko stran, a to bi bila usodna napaka, "pritekel bi naravnost stražarjema v naročje".

Sorodna novica 1. del: Kako je Marijan Miklavič pobegnil iz Jugoslavije in postal Mario Mikland?

Steza se namreč malo naprej obrne za skoraj 180 stopinj in stražarja sta tako na drugi strani travnika, kjer je sredi krav ležal Marijan, prikorakala nazaj. Marijan je vedel, kje poteka steza, in je potrpežljivo počakal, da sta se vrnila. "Jaz sem ju videl, onadva pa mene nista, veliko srečo sem imel, dež me je rešil, krave, med katere sem se lahko skril, pa tudi," je nadaljeval zgodbo. Ko sta drugič izginila, je vedel, da zdaj lahko varno nadaljuje pot. Tako se je Marijan uspešno izmuznil čez mejo vsega 60 metrov stran od stražarnice pri Konjarski guti na pogorju Matajurja.

Paštašuta in pižama

Urno jo je mahnil navzdol po dolini proti Italiji in hitro prispel v vasico Mašeri (Masseris), ki je vsega kakšnih 500 metrov čez mejo. "Vedel sem, da je meja tam doli, naenkrat sem v daljavi zagledal luč, šel sem proti njej in prispel v vas, potrkal sem na vrata hiše, kjer je bila luč," je pripovedoval in dodal, da je naslednji dan izvedel, da se je njegov prijatelj ustavil v isti vasi, a pri drugi hiši. Prijazni domačini so ga sprejeli v hišo in mu pomagali. "Posušili so mojo obleko, posodili so mi celo eno pižamo, jesti pa so mi dali paštašuto, ki so jo imeli od večerje. Drugi dan pa je potem pome prispela policija iz Čedada in me odpeljala," se je spominjal. Policije vaščanom načeloma niti ni bilo treba klicati, ker so vsak dan večkrat prišli preverit, kdo vse je "na novo pobegnil iz Jugoslavije".

Odpeljali so ga v zapor v Čedadu, kjer je v celici sedel skupaj s še šestimi ubežniki, nato pa so jih poslali v begunsko taborišče Frazinone blizu Rima, kjer je dva meseca čakal na begunski osebni dokument. "Tja so premestili vse, ki smo v Italijo prišli brez dokumentov, ko smo dobili iz Švice osebne dokumente IRO (International Refugee Organisation – Mednarodna organizacija za begunce, op. a.), pa so nas premestili v tranzitno taborišče v Neaplju," je nadaljeval. Zdaj je bil končno "prost", lahko je šel tudi po svoje v mesto Neapelj, a ne kamor koli si je zaželel, saj so se morali vsak dan vrniti.

Podobno kot današnji prosilci za azil, ki so v postopku in načeloma ne bi smeli odtavati po svoje, dokler postopek ni končan, so tudi takrat nekateri s statusom begunca čez noč izpuhteli in "utekli v Nemčijo na lastno pest" in drugam. Nekatere so prijeli in vrnili, nekaterim je uspelo, se spominja.

Države sprejmejo zgolj "popolne"

V tranzitnem taborišču za begunce v Neaplju si se moral prijaviti za delo v določeni državi, če so te sprejeli, te je "posvojila". To je bila edina zakonita pot iz begunstva na Zahod. Marijan si je želel v Avstralijo, a tam so ga gladko zavrnili iz zdravstvenih razlogov, saj na eno oko slabo vidi. Le "brezhibnim ljudem" so države odpirale vrata. Drugič je s pomočjo zdravnika, ki mu je dal brezhiben izvid, poskusil "goljufati za Kanado". "A na uradu so hitro spoznali, da ne vidim na eno oko, spet ni bilo nič."

Razmere glede hrane in bivanja so bile dobre, saj je vse skupaj financirala Mednarodna organizacija za begunce – IRO, samo v okolici Neaplja pa so bila kar tri taborišča. V neapeljskem tranzitnem taborišču sicer nisi mogel ostati v nedogled in begunce, ki se jim ni uspelo nikjer zaposliti in oditi v "obljubljeno deželo", so premestili drugam. Marijan se je z odličnim znanjem italijanščine v taborišču znašel v vlogi vodje enote taboriščne policije, to pa mu je podaljševalo čas tam. V njegovi "slovanski enoti" so bili še trije Čehi. "Nadzirali smo transporte, vhod v taborišče, patruljirali po taboriščnih blokih, skrbeli smo za red in mir, če se je kaj zgodilo, smo prvi reagirali mi," je naštel, kaj je počela taboriščna policija.

Njegova enota je bila na delu štiri ure na dan. V tem času se je prijavil še za Novo Zelandijo, Brazilijo ... itd., a vedno znova brez uspeha. "Nenehno sem čakal na odločanje nove komisije," je dejal o tem, da se je prijavljal na vse, kar je našel.

"To me je rešilo, vodja policije je vedno pri komisiji dal dobro besedo zame in me niso poslali drugam, v tem času pa mi je prek Rdečega križa uspelo kot strugar priti na Norveško," je nadaljeval. Končno se je kot izučeni strugar prijavil še na urad Rdečega križa za Skandinavijo, tam niso komplicirali in eno brezhibno oko je bilo dovolj. "Prijazna Švedinja je delala tam, mi je pomagala, je rekla: 'Ja, bom poskusila urediti papirje.' Tako sem končno dobil delo na Norveškem, a nisem mogel takoj tja, prej sem potreboval še norveški vizum," je pripovedoval. Vizum je nato, ker je imel papirje, da ga na Norveškem čaka zaposlitev, brez težav pridobil v Rimu. Tako je končal begunsko izkušnjo in zapustil Italijo.

Na Norveškem na delu že 3. dan

"Prišel sem na Norveško, že drugi dan sem na občini dobil norveške dokumente, tretji dan pa sem že delal kot strugar, če ne bi dobil zaposlitve, bi pa bil še vedno v taborišču," je pojasnil, da so na Norveškem vse potrebno uredili, kot bi mignil, in da je bila takrat edina pot iz begunstva zaposlitev. Začel je delati kot strugar v ladjedelnici, šlo je za množično proizvodnjo na stotine enakih kosov. "Delal sem vse na risbe (po načrtu, op. a.)."

Začeti življenja popolnoma na novo iz nič na Norveškem ni bilo enostavno. Sprva je stanoval v najeti sobi s še dvema Čehoma, ki sta delala v isti ladjedelnici. "Tam sem plačal 40 kron na teden za sobo, kosilo in kavo, danes za ta denar ne dobiš niti kave." Inflacija cen v več kot pol stoletja je bila velikanska.

Prva in največja prepreka je bil jezik, saj v nasprotju z Italijo tam ni razumel kaj dosti. "Podobno je nemščini, ampak izgovarjava je izredno težka. Kupil sem si italijansko-norveški slovar, da sem si pomagal." Pridno in vztrajno se je učil jezika. Pozneje se je vpisal tudi na večerno trgovsko šolo in dve leti delal v trgovini, potem pa je končal še šolo za strojevodje. "Šolo sem si moral sam plačati. Kot strojnik si moral imeti eno leto mehanične prakse in 18 mesecev prakse dela v ladjedelnici, to pa sem že imel od prve zaposlitve," je nadaljeval, kako je postal strojevodja na ogromnih čezoceanskih transportnih ladjah. "Po štirih letih na isti ladji sem napredoval v prvega strojevodje ladje."

"Danes jim dajo vse kar tako, stanovanja, denar, podporo, pa sploh norveško ne znajo," je poudaril, da danes prebežniki v primerjavi z njegovim časom vse dobijo "na pladnju". Dokaz, da te čaka zaposlitev, ali znanje jezika pa ni več takšen absolutni predpogoj, da te določena država sprejme, kot je to bilo včasih.

Vedno na morju, nikoli doma

Mornarsko življenje je bilo garaško, "nenehno si na morju, tudi po 20 in več dni, od Perzijskega zaliva do Avstralije smo pluli 19 dni". Zaslužek pa je bil po drugi strani zelo dober. "Imel sem plačo 1.200 norveških kron na mesec, na ladji si imel hrano in vse preostalo, na celini pa sem prej zaslužil malo manj kot 1.000 kron, plačati je bilo treba najemnino, hrano, račune," je navedel dejstvo, da mornar na ladji nima nobenih stroškov in tako zlahka plačo pušča praktično nedotaknjeno.

S prihranki, ki so se nabrali, je tako že po prvem letu zmogel kupiti hišo v Tønsbergu, majhnem priobalnem mestecu, ki leži južno od prestolnice Oslo. "Za hišo sem plačal 14.500 kron, stara je bila, sem jo moral popravljati, po enem letu na ladji mi je ob vrnitvi na celino ostalo čistega 13.600 kron, zapravil sem zgolj nekaj malega," je nadaljeval. Edino zapravljanje plače se je dogajalo, ko sta na primer s prijateljem, ki je bil na ladji tudi strojevodja, med raztovarjanjem skočila v mesto na pivo. "Spominjam se, sva šla na celino na pivo, taksi tja in nazaj pa je bil dosti dražji kot pivo," je obujal spomine.

Leta so tekla in vagabundskega življenja kot mornar se je počasi naveličal ter se znova zaposlil v ladjedelnici – sprva znova kot strugar, nato pa je delal v montaži. A upokojitve tam ni dočakal. "Ladjedelnici je šlo slabo kot povsod, Kitajci! Leta 1985 je bilo konec." Upokojitev je dočakal kot hišnik, sprva v domu za starejše, potem pa kot "občinski mobilni hišnik". "Sprva sem imel samo pozivnik in sem, ko je zapiskalo, moral klicati, potem pa so mi dali prvi prenosni telefon, to je bila ogromna stvar, kakšnega pol kilograma je imel," je poudaril, da so bili prvi "mobilci", kot bi v rokah držal opeko.

Zakaj je Marijan Miklavič postal Mario Mikland?

"Jaz sem Miklavič Marijan, Marian na Norveškem pa je žensko ime, nenehno so mi odgovarjali na pošto gospodična Marian, ko sem pridobil norveško državljanstvo, pa se je zapletlo tudi z zapisom priimka, ne vem, zakaj so imeli takšen problem, že prej so nenehno priimek napačno zapisovali, zato sem izbral priimek Mikland, po norveško od Mika oz. Miklaviča država, takrat ni bilo veliko tujih tam gor, moja hči si je zdaj spremenila nazaj v Miklavič," je odgovoril, zakaj je ob sprejemu norveškega državljanstva spremenil priimek in ime. Z novim imenom so vsi križi in težave glede pravilnega zapisa priimka izginili, pa tudi nihče več ni mislil, da gre za gospodično. Dandanes je položaj obrnjen na glavo, država je polna tujcev in so na čudna imena vsi že "navajeni", je pristavil.

"V italijanski šoli sem bil Mario, pravzaprav imam štiri imena, krstno latinsko ime Marianus v cerkvi, ko je prišla Jugoslavija, sem iz Maria postal Marjan, zdaj v slovenskem potnem listu pa končno piše prav, tako mi je mama dala ime, iz latinščine v slovenščino je prav Marijan," je pojasnil.

Obisk Jugoslavije 1966

Z obiskom nekdanje domovine je dolgo odlašal, saj ga je prevzemal strah, da bi ga takoj po prihodu nazaj "prijela Udba" in zaslišala o razlogih za begunstvo. Prvič se je v rojstno dolino oz. v Jugoslavijo nato vrnil 16 let pozneje, leta 1966, še vedno v strahu, da ga bodo glede prebežništva "potipali" jugoslovanski varnostni organi. "Bil sem malo nervozen, a se ni zgodilo čisto nič, nobeden me ni nič vprašal," je pojasnil, da je imel strah velike oči in je bil neupravičen. Domov v Soško dolino se je nato vračal na dve, tri leta, odkar "letajo avioni", pa se v domovino vrača vsako leto.

Dve hčerki, šest vnukov, prvi pravnuk

Ženo je spoznal "na plesu", v kraju, kjer je delal v ladjedelnici, rodili sta se jima dve hčerki, ki sta obe poročeni. Rodilo se je tudi šest vnukov in vnukinj ter en pravnuk, na katere je izredno ponosen. Na Norveškem je Marijan tako uspešno pognal korenine. "Tukaj živim že skoraj 70 let, kmalu bo, veliko srečo sem imel, da sem pristal tukaj, ne pa na primer v Braziliji, ki je leglo korupcije in kriminala," je sklenil pogovor z nasmehom na obrazu.