Analiza rokopisa, papirja in pisateljskega sloga je razkrila, da je nihče drug kot kraljica Elizabeta I. avtorica angleškega prevoda prve knjige Tacitovih Analov, ki je nastal v 16. stoletju. "Rokopisni prevod Tacitovih Analov, ki ga hrani knjižnica palače Lambeth, je delo Elizabete I.," John-Mark Philo kategorično zatrdi v članku, ki ga je objavil zbornik The Review of English Studies.

Dobesedna prevajalka
"Elizabeta vloži veliko napora v ohranitev Tacitovega zgoščenega sloga pisanja in njegove slavne skoposti z besedami," izvemo v študiji. "S hvalevredno pozornostjo sledi tirnicam latinske slovnice – tudi kadar zaradi tega zabriše pomen v angleščini."

Eno zadnjih velikih imen rimske književnosti
Publij Kornelij Tacit (ok. 56–117/20) je bil rimski zgodovinar in politik; njegova dela so še danes najpomembnejši zgodovinski vir iz obdobja zgodnjega principata. Kot član višjega sloja je bil deležen izobrazbe pri največjih govornikih svojega časa, znan pa je bil predvsem po svojem jedrnatem slogu in analitičnosti. Anale je podnaslovil Ab excessu divi Augusti, gre pa za popis rimske zgodovine od Avgustove pa nekje do Neronove smrti. V Analih v uvodu poudari, da želi pisati objektivno, "brez jeze in pristranskosti" (sine ira et studio), kar je še danes priljubljen citat v povezavi z zgodovinopisjem oz. kritičnim pisanjem na splošno.

Vseeno pa ni nobenega dvoma, da Tacit vladarja Tiberija in Nerona naslika kot tirana; ne skopari niti s podrobnostmi v povezavi z moralnim razvratom in korupcijo vladajočih elit.

Poslednja Tudorka
Elizabeta je bila peta in zadnja vladarica iz tudorske dinastije. Nasledila je svojo polsestro Marijo I. in Angliji vladala v času enega od burnih obdobij njene zgodovine, med letoma 1558 in 1603. Med drugim je deželo ubranila pred agresijo španske armade, nikoli pa se ni poročila ali imenovala naslednika. Zato ji je zgodovina prilepila poimenovanje deviška kraljica.

Dobe se menjajo, politične intrige ostajajo enake
Elizabeta je knjigo najverjetneje prevajala, ko je bila v petdesetih ali šestdesetih letih, ko je bila priča že več uporom in zarotam. Ni si težko predstavljati, da je morda videla delec sebe v Tacitovem opisu Agripine, ženske, ki se je znašla na vodstvenem položaju v vojski. (Agripina je bila žena Germanika, posinovljenca cesarja Tiberija. Germanik je zadušil upor proti Tiberiju, potem pa končal v sumljivih okoliščinah – obstaja utemeljen sum, da ga je dal Tiberij zastrupiti.)

"Lahko je razumeti, zakaj je kraljico pritegnila prav prva knjiga Analov," je zapisal tudi Philo. "Anali ponujajo precej pesimističen pogled na principat, cesar Tiberij pa je prikazan kot paranoičen tiran. A če vzamemo samo prvo knjigo, kot je to naredila Elizabeta, se da napisano razumeti kot zmagoslavje monarhične oblasti, ki državi v krizi nudi stabilnost in mir."

Kronane glave se niso obremenjevale z lepopisom
Identifikacija Elizabetinega rokopisa menda ni bila trd oreh, češ da je bilo njeno pisanje v zrelih letih "kracanje čisto svoje sorte". "Splošno pravilo med Tudorji je bilo, da si lahko toliko bolj nerazločno kracal, kolikor višje si bil na hierarhični lestvici. Kraljica se ne obremenjuje s tem, da bi bila čitljiva."