Sorodna novica Liffovski vodomec Prekli, občinstvo izbralo Vsak dan je dober dan

Monos je uro in pol dolga lekcija iz tega, kako hitro se poznani, predvidljivi svet lahko preobrazi v neobvladljiv kaos. Že prvi prizor nas postavi v kontekst organizirane zmede. Gruča najstnikov z zavezanimi očmi na klancu neke neimenovane latinskoameriške države brca žogo. Pokrajina je dih jemajoča: razpihane planjave, brezkrajno modro nebo, puhast mah. V ostrem kontrastu s to idilo so blatni in skuštrani, a do zob oboroženi otroci, očitno sredi treninga, ki jih spreminja v gverilce, upornike - morilce. Na čelu skupinice je "alfa samec" Volk (Julian Giraldo), ki si je za partnerico izbral Lady (Karen Castrillón). Takoj za njim je eksplozivni Bigfoot (Moisés Arias), v ozadju še tihi opazovalec Rambo (Sofia Buenaventura) in drugi: Švedinja, Smrkec, Bum Bum ...

Na treningu jih z vajami, po katerih od utrujenosti včasih bruhajo, do roba zmogljivosti žene skrivnostni Glasnik, eden od redkih odraslih ljudi pred kamero (igra ga Wilson Salazar, v resnici nekdanji vojščak Farca, Revolucionarnih oboroženih sil Kolumbije). So jih v skrivnostno paramilitarno Organizacijo, ki diktira vsak gib odreda, rekrutirali v zgodnjem otroštvu ali pa so gverilci pod prisilo? Kje so njihovi starši? Kako so dobili nadzor nad izmučeno, na smrt prestrašeno ameriško talko Doktorico (Julianne Nicholson), s katero snemajo videe, kakršne poznamo iz filmov o ugrabitvah? Ali verjamejo v cilje in boj Organizacije? Kakšni sploh so cilji Organizacije?

Alejandro Landes vse te detajle (pred)zgodbe namenoma pušča nejasne – vso svojo pozornost namesto tega usmeri v nenehno spreminjajočo se dinamiko moči v skupinici adolescentov; očitni primerjavi z Apokalipso zdaj in Goldingovim Gospodarjem muh, katerima se ne more izogniti noben zapis o filmu, sta povsem na mestu. (Dodajte še elemente preživetvene kalvarije iz Povratnika, magičnega realizma Zveri južne divjine in ščepec Herzogovega Aguirreja, srda božjega.) Romantične zveze v ekipi se tkejo in potem z enako lahkoto spet razvežejo. Ko sredi slavja eden od vojščakov po nesreči ustreli kravo Shakiro, ki jim jo je prav tako v varstvo zaupala Organizacija, začnejo padati domine, ki sprožijo serijo nepredvidljivih, nasilnih preobratov. Vez skupinice z zunanjih svetom, ki je bila že prej omejena na šumečo radijsko postajo, je tik na tem, da se dokončno pretrga.

V tem obdobju negotovosti se Landes posveti predvsem dvema likoma oziroma protipoloma, ki jih predstavljata: Rambo je poosebitev empatije, ki v očeh soborcev velja za šibkost in jokavost, Bigfoot pa dobiva vse več prostora za razvijanje svojih megalomanskih, tiranskih teženj, ki ga spreminjajo v malega polkovnika Kurtza.

A enoznačnih junakov in antagonistov v resnici ni: scenarij, ki sta ga skupaj napisala Landes in Alexis Dos Santos, zanima predvsem skupina kot živ organizem. Z demistifikacijo vojaških struktur na precej jasen pokažeta skupni imenovalec vseh družb v zatonu: kadar gre zares za nohte, bod individualne težnje vedno preglasile skupno dobro.

Postopni razkroj družbe, ki ga spremljamo, sugerirajo tudi dinamični gibi kamere, ki jo je vodil Jasper Wolf: panoramske razglede iz uvodnih kadrov zamenjajo klavstrofobični, s kamero iz roke ter čez ramo posneti prizori vojaškega drila v vlažni goščavi džungle. Trenuten oddih od vsega tega ponudi le sanjava omotica, v katero po zaslugi najdenih norih gob zatava del enote. Spust s kristalno jasnih Andskih višav v vlažno godljo džungle na zelo jasen način sugerira zdrs v neracionalnost, morda celo norost, kar podčrta tudi disharmonična elektronska glasba skladateljice Mice Levi.

Monos namesto s kakršno koli skrajno ideologijo ali eksplicitno družbeno kritiko, ki bi jo pričakovali od filma o otroških vojakih, postreže z vročičnimi sanjami, ki nalegajo na vse gledalčeve čute. Letos ne boste videli filma, ki bi vas temeljiteje ponesel iz kinodvorane ter v primarno, podzavestno, kaotično srce teme.

Ocena: 4,5.