Glavno, kar morate vedeti o Prvem človeku, je, da to predvsem ni film o pristanku na Luni, ampak film o Neilu Armstrongu in njegovi osebni bolečini, ki jo je skušal premostiti z visokoletečimi sanjami. Režiser Damien Chazelle in scenarist Josh Singer (V žarišču) zgodbo uokvirita kot razmislek o neizmerni izgubi posameznika, ob njo pa postavita žrtve mnogih mož, ki so umrli v zgodnjih letih Nasinega vesoljskega programa; zato je Prvi mož najprej čustvena izkušnja in šele potem vizualni spektakel. Da ne bo pomote: film je velikopotezen projekt, v dometu in razmisleku veliko ambicioznejši od režiserjevih prejšnjih dveh celovečercev. Vse tri povezuje rdeča nit: Chazella fascinira tema ambicije, predanosti in posvečenosti cilju, pa naj se zdi ta še tako neuresničljiv; tak je bil manični bobnar (Miles Teller) v Ritmu norosti (Whiplash) in take so bile Mijine (Emma Stone) sanje o hollywoodski karieri v Deželi La La.

Zgodba spremlja Neila Armstronga (Ryan Gosling) med letoma 1961 in 1969: cela "tekma v vesolju" med ZDA in Sovjetsko zvezo skozi Chazellovo prizmo postane osebna misija moža, ki se prebija skozi proces žalovanja. Neila spoznamo v času, ko njegova dveletna hčerka Karen umira za rakom; svojo izgubo je pripravljen priznati, a nikoli ne pusti, da bi se ga pred pričami polastila čustva. Ker deklice ni mogel rešiti (čeprav je imel cele zvezke zapiskov, s katerimi je skušal sistematično spremljati njeno zdravljenje), bo odgovore na vprašanja poskušal poiskati v vesolju.

Armstrong, kot ga upodobi Gosling, je do samega konca nedoumljiv: njegov pogled je večino časa uperjen nekam v prazno, izraz nedoločen, misli neubesedene. Podobno kot v Iztrebljevalcu 2049 in celo v Deželi La La je v Goslingovem načinu vedno nekaj odmaknjenega.

Armstrong je vase zaprt človek, kar mu bo pogosto oteževalo tiste javne, izpostavljene plati astronavtskega poklica. Deloma je tak zato, ker pripada generacijam moških, ki so bili vzgojeni, da je treba čustva potlačiti (po možnosti, dokler ne postaneš nevzdržna mora za vse svoje bližnje). Z nevarnostjo poklica, ki je v tistem obdobju terjal življenja številnih njegovih kolegov, se spopada tako, da se preprosto pretvarja, da velika verjetnost smrti sploh ne obstaja. Lahko je razumeti, zakaj Janet (Claire Foy) v zakonu z Neilom ni lahko. Čeprav njen lik ni v ospredju, Chazelle zelo nazorno pokaže, pod kakšnim pritiskom živi, še posebej takrat, ko mora pred kamerami igrati vlogo srečne žene, medtem ko se za zaprtimi bori s strahom in osamljenostjo. Claire Foy, ki je držo stoičnega prenašanja tegob morala obvladati že kot kraljica Elizabeta (v Netflixovi Kroni), odlično ujame postopen proces krhanja, razkrajanja hladnokrvne zbranosti.

Film se ponaša z neverjetno močno vizualno komponento, s čudovito, nekonvencionalno glasbeno podlago (zložil jo je Chazellov stalni sodelavec Justin Hurwitz) in realističnimi, nepopisljivo strašljivimi ponazoritvami testnih letov in izstrelitev, ki so bile svoj čas bolj ali manj loterija s človeškimi življenji. Direktor fotografije Linus Sandgren z uporabo kamere iz roke in neznosno bližnjih posnetkov poustvari klavstrofobijo majhne kabine, v kateri lahko že prekinjen stik z ekipo v Houstonu pomeni zanesljivo smrt. Čeprav je bil film posnet v panoramskem formatu, matirane barve in mestoma zrnata struktura vizualno priklicujejo dogajalni čas šestdesetih let.

Prvi človek ni domoljubno napihnjen, poveličujoč slavospev raziskovanju vesolja - pravzaprav vsakdanjo resničnost astronavtskega poklica prikaže kot mučen in pogosto monoton proces. Chazelle se brez dvoma poklanja domoljubju in pogumu peščice velikih Američanov, a tega pač ne počne v prenapetem tonu (novejšega) Clinta Eastwooda ali z bombastičnostjo Michaela Baya; pogum je zanj golo preživetje, ki na laž postavi statistično verjetnost. Že to je bilo očitno dovolj, da se je po prvih festivalskih projekcijah okrog filma spletel "škandal": celo predsednik Trump se je javno pritožil, ker film ne prikaže trenutka zasaditve ameriške zastave v površje Lune. (Pustimo dejstvo, da v filmu vidimo cel kup ameriških zastav in prizore ljudi po vsem svetu, ki s pridržanim dihom spremljajo izrazito ameriški podvig).

Rahlo naivno (ali pa zavestno poenostavljeno?) Chazelle sicer kot glavno ameriško motivacijo prikaže nesebično "željo po odkrivanju", ne pa malenkostne tekme junačenja s Sovjetsko zvezo. Za hip besedo odstopi tudi "drugi strani", številnim protestnikom, ki so argumentirali, da bi se denar za raziskovanje vesolja dalo veliko bolje porabiti doma. (Treba je priznati, da širši družbeni in politični kontekst vietnamske vojne in boja za državljanske pravice nakaže tako površno, da bi bilo morda bolje, če se ga sploh ne bi loteval.) A načeloma ne pričakujte odstopanja od partijske linije: Američani so na Luni pristali po zaslugi svojega garanja, odločenosti in junaškega žrtvovanja; v tem pogledu je film bližje domoljubni propagandi kot pa kakršni koli subverzivnosti, ki mu jo pripisujejo.

Hollywoodski film je od nekdaj znal ameriške zgodovinske poraze pregnesti v slavospeve domoljubju in vztrajnosti na poti do končne zmage: iz zgodb o uspehu, kar je misija Apollo 11 prav gotovo bila, je konec koncev težje izvleči dramatično napetost (filma Apollo 13 in Gravitacija sta imela v tem pogledu veliko lažje delo pri ustvarjanju tragične veličine.)

Prvi človek je zanimiv film že zato, ker pripoveduje zgodbo o nespornem uspehu, a se pri tem ne more otresti grenkega priokusa poraza; v samem jedru zgodbe je tragedija moža, ki mu je uspelo priti do Lune, ni pa mogel preprečiti smrti ljubljene osebe.

Ocena: 4+; piše Ana Jurc