je s svojo zasičeno barvno shemo, umetelnimi koreografijami in na trenutke nadrealistično scenografijo absolutno dovršena vizualna dogodivščina. Ljubezensko zgodbo, ki bi zlahka zdrsnila v melodramo, pred posladkanostjo rešuje spoznanje, da imajo sanje včasih (pre)visoko ceno.

Dežela La la se ne pretvarja, da muzikal ni mrtev žanr. Mrtev je že več kot petdeset let, odkar so muzikali nehali padati s hollywoodskega tekočega traku in so se občinstva odvadila filmskih junakov, ki sredi dogajanja naenkrat izbruhnejo v petje ali ples. Kar seveda ne pomeni, da muzikalov ne snemajo več ali da ne morejo biti ogromne uspešnice – a v teh primerih gre skoraj praviloma za priredbe broadwayskih uspešnic (Mamma Mia), Disneyjevo blago ali anahrono uporabo muzikala za namene drugega žanra (Plesalka v temi). Dežela La La, hollwoodski muzikal, ki je bil napisan izrecno za film, je unikat – in dinozaver. In drugačen od vseh filmov, ki ste jih videli.

Damien Chazelle, 31-letni scenarist/režiser, se zato zaveda, da bo imel v vsaki dvorani opravka s skeptiki. Podobno, kot je do džeza skeptična njegova protagonistka Mia (Emma Stone): džez je zanjo saksofon Kennyja G-ja in glasba iz dvigal. Šele Sebastian (Ryan Gosling), ki do te glasbe - v njeni prvotni obliki - čuti neuklonljivo strast, ji lahko pokaže, kako zelo se motijo vsi, ki so "preživete" umetnosti naveličani. In ravno v tem malem dialogu se skriva odgovor na očitno vprašanje: zakaj je človeku skoraj nerodno v igralčevem imenu, ko gleda Russlla Crowa mrcvariti Nesrečnike, obenem pa ima cmok v grlu ob Ryanu Goslingu, ki je prav tako vse prej kot vrhunski pevski talent.

Dežela La La vse svoje karte na mizo položi že v prvih treh minutah. Losangeleška obvoznica, avtomobili stojijo v gneči. Mnoštvo glasov in radijskih postaj se počasi zoži na eno, glasnost se povečuje, dokler neko dekle ne stopi iz avta in začne plesati; kmalu se cel prizor prelevi v fellinijevski spektakel petja in koreografije. Marsikdo bo zavijal z očmi (jaz sem), a namen je jasen - Chazelle skuša nekaj tako vsakdanjega in osovraženega, kot je nemogoč promet, spremeniti v pravljično scenografijo, v svet, kjer so sanje uresničljive. To počne v maniri, ki spominja na filme z Judy Garland, Fredom Astairom in Natalie Wood - pred poslikanimi kulisami, pod barvnimi reflektorji in s pomočjo prostorskih iluzij; z romantično eleganco, ki protagonistko sodobne zgodbe oblači v krilca iz petdesetih. A tudi brez tega najbrž nihče ne bi spregledal, da se Chazellova novodobna pravljica ozira nazaj, v zlate čase Hollywooda, ko je vsak čeden obraz lahko sanjal o soju žarometov.

Naj vas spevne melodije ne zavedejo: glasbene točke so tu v službi nekakšne panične evforije, ki samo še podčrta strah, brezup in poraz mirnejših trenutkov. Songi so edini mogoči pobeg, pa čeprav le za hip, od nevzdržne mizerije vsakdana, pa naj se ta manifestira kot zašuštrana avdicija ali prometni zastoj.

V ekspoziciji je pred nami klasična pocukrana romantična komedija. Sebastian je zagrenjen pianist, ki sanja o lastnem džezovskem klubu, medtem ko v restavracijah za napitnine preigrava božične napeve. (J. K. Simmons, ki mu je prejšnje sodelovanje z režiserjem prineslo oskarja, se pojavi kot prozaičen, umetnosti nenaklonjen lastnik nočnega kluba – majhen pomežik oboževalcem Ritma norosti). Mia je ambiciozna igralka, ki upa, da jo bo tista prava vloga rešila streženja kave slavnejšim in uspešnejšim od sebe. Oba sta dovolj nadarjena, da uresničita svoje sanje, potrebujeta le priložnost. Namesto tega (vsaj na začetku) najdeta – drug drugega.

Shematičnost zgodbe v resnici ni problematična – veliko pomenljivejše od zapleta je tisto, kar direktor fotogafije Linus Sandgren tako pazljivo išče v neštetih bližnjih posnetkih njunih obrazov. Nemogoče je spregledati njen sij, njegov cinični nasmešek in njuno skupno kemijo, ki v štirih letnih časih (izpisujejo se na ekranu) preide skozi štiri stadije ljubezni. Medtem ko se Sebastian in Mia evforično sučeta pred škrlatnim sončnim zahodom, Dežela La La na trenutke popolnoma pretrga vez s prozaičnim vsakdanom.

Je pa zato veliko manj nostalgična slepa ulica, v kateri se znajdeta junaka: oba imata velike ambicije in prej ali slej bosta drug drugemu napoti. Sebastian počasi proda svojo integriteto v imenu spodobnega zaslužka, Mii pa grozi, da ji bo neskončna serija zavrnitev strla duha: zdi se, da bosta oba končala kot številki, žrtvi neizprosnega hollywoodskega tempa.

Razkol med intimno srečo in poklicno izpolnjenostjo ni nova filmska tema, a jo Chazelle obravnava na način, ki se dotakne tudi naših malih življenj, pa čeprav ta pač ne dobijo svoje glasbene podlage. Grenkoba brezizhodne situacije poveča čustveni domet zgodbe, ki bi sicer dušila s svojo saharinasto sladkobnostjo.

Režiser Ritma norosti svoje očitne ljubezni do glasbe ne more in noče krotiti: vznesenost se zliva čez vse plasti filma. Verjetno bi se v službi sklepne katarze bolje obnesel minimalizem, morda celo tišina - a Chazelle si ne more kaj, da ne bi končal velikopotezno in sentimentalno, brez prostora za pomenske nianse. Kljub temu pa bi bilo težko zanikati, da je Dežela La La neoporečno izvedena, strastna in vitalna stvaritev, ki si po formalni plati privošči ogromna tveganja in od njih ne odstopa niti za trenutek. Jasno je, da si je Chazelle "izposodil" Goslinga, da mu je na jezik položil svoj moto: "Če misliš nekaj početi, počni to s strastjo, in k vragu z drugimi". Mar ni to isti kredo, kot ga je v ritmu norosti utelešal briljantni J. K. Simmons?

Dežela La La je deklaracija – Chazelle bo sledil svoji viziji, ne glede na to, ali mu bo to prineslo oskarja ali javni posmeh. (Ta hip se sicer zdi očitno, v katero smer se tehtnica nagiba.) Lahko pa mu že vnaprej zamerimo najbrž neizogibno poplavo glasbenih filmov izpod prstov manj navdahnjenih epigonov.

Ocena: -5; piše Ana Jurc