V retoričnem arzenalu tega srbskega režiserja bi težko našli stavek, ki bi bolje opisal miselno naravnanost, s katero se je loteval filmskega ustvarjanja. Najprej zato, ker je ta stavek – čeprav na površinski ravni opisuje težavnost filmske produkcije – očitna metafora, s kakršnimi so od prvega do zadnjega prežeti tudi Makavejevi filmi. In kot drugo, ker se je srbski režiser izredno dobro zavedal, da je film zares uspešen zgolj takrat, ko mu uspe zadati nekaj močnih udarcev v krhko ideološko lupino obkrožajoče družbe.

Sorodna novica Poslovil se je Dušan Makavejev, prvi ambasador jugoslovanskega filma po svetu

Makavejevi filmi so bili za nekdanjo Jugoslavijo kot serija takšnih majhnih katastrof, s katerimi je v 60. letih prejšnjega stoletja pomagal rušiti avtoriteto takratne oblasti. Kot soustanovitelj črnega vala je vzpostavil povsem nov, drzen in razgiban način filmskega pripovedovanja in razmišljanja o povojni Jugoslaviji ter je za to plačal tudi visoko ceno. Ko so mu oblasti po filmu W. R. - Misterij organizma iz leta 1971 prepovedale nadaljnje ustvarjanje, je bil prisiljen svojo poklicno pot nadaljevati v zahodnih državah. To, da je nato njegov prvi "disidentski" celovečerec iz leta 1974 z naslovom Sladki film doživel cenzuro še v Veliki Britaniji in v številnih drugih državah, je najlepši dokaz tega, kako močno je Makavejev ponotranjil pojem transgresije kot temeljno gibalo svojega umetniškega delovanja. Pokazal nam je, da ima vsaka, še tako demokratična družba, svoje skrite totalitarizme, ki nas ob pomoči ideologij držijo za vrat – in prav te so tiste, ki jih mora po njegovem mnenju objaviti filmsko ustvarjanje.

Vseeno je zgrešeno, če Makavejeva z današnjega vidika prepoznamo zgolj kot provokatorja, ki je svoj uspeh zgradil na izzivanju dominantnih družbenih norm. V njegovih filmih nikoli ni bilo navzoče resnosti in napetosti, kakršne bi pripisali tako političnemu ustvarjalcu. Iz njegovega dela so sijale sproščenost, igrivost, inteligenca in humor. Makavejev ni uporabljal neposrednega govora o družbenih težavah, temveč je neomajno verjel v moč montaže in sugestije.

Motiv golega človeškega telesa mu je služil kot osrednji inštrument družbenega upora. Telo in spolnost je videl kot tisti absolutno biološki dejstvi, ki ju ni mogoče zanikati, ukrotiti ali ju podvreči družbenim normam, pa naj se raznovrstne kulture še tako trudijo, da bi to storile.

Neprekosljivo razumevanje svobode v filmskem ustvarjanju je najdragocenejša zapuščina, ki jo Makavejev predaja naslednjim generacijam. Čeprav danes vsaj v teoriji živimo v mnogo bolj demokratičnem svetu, v oči bode pomanjkanje tako hrabrih in brezkompromisnih režiserjev, kakršen je bil on. Nekje v ozadju bodo večno odmevale besede, ki jih je ponavljal v odgovor na opazke o velikopoteznosti svojega ustvarjanja. Dušan Makavejev, človek, ki je lastnoročno stresel jugoslovanski socializem, je namreč vedno skromno trdil zgolj: "Mi smo se samo igrali."

Iz radijske oddaje Gremo v kino.