General Svetozar Borojević von Bojna (13. december 1856–23. maj 1920) se je v vojaško zgodovino vpisal kot poveljnik avstro-ogrskih sil na soški fronti. Bil je edini južnoslovanski častnik s činom feldmaršala v celotni zgodovini avstro-ogrske vojske, še posebej pa se je izkazal prav na soški fronti. Poimenovali so ga Vitez Soče, za vojake je bil Naš Sveto.

Zgodovinopisci poudarjajo, da je Borojević eden največjih in najbolj karizmatičnih vojskovodij prve svetovne vojne, branilec Karpatov in Soče.

Pomnik na sedlu med Sveto goro in Škabrijelom

Na pobudo Društva soška fronta 1915–1917 so konec leta 2016 na Prevalu, na sedlu med Skalnico oziroma Sveto goro in Škabrijelom postavili pomnik Borojeviću. Pravzaprav gre za zanimiv parkovni spomenik. In na stoto obletnico smrti feldmaršala so se mu tam poklonili člani Društva Soška fronta 1915–1917. Poklonili poveljniku soške armade, ki je proti vsem pričakovanjem porazil Italijane, ki so bili tako v pehoti kot orožju v izraziti premoči. V enajstih frontah mu je uspelo obdržati frontno linijo na Soči. Njegova življenjska pot pa ni le zgodba o zmagoslavju, pogumu in uspehu posameznika. Eden največjih vojskovodij in strategov je v 64. letu starosti umrl v Celovcu skorajda pozabljen in siromašen. Pogreb je potekal brez državniških časti. Grob mu je iz izgnanstva plačal zadnji avstrijski cesar Karel.

Poklon tudi ob Soči, v oficirski kantini Žogice

Po spominski slovesnosti se je dogajanje preselilo nižje, k Soči. V Ošteriji Žogica so kolo časa zavrteli za dobro stoletje nazaj in ob stoletnici Boroevićeve smrti pripravili zanimiv dogodek. V njihovi "oficirski kantini" ob ošteriji so Golobovi in Šuligojevi, znani solkanski gostinci, v uniformah iz prve svetovne vojne sprejeli udeležence spominske slovesnosti in jih pogostili s hrano, ki so jo kuhali in jedli v zaledju Soške fronte. V kotlu je brbotala "Žogičina" koprivna juha, Toni Gomišček – poznavalec kulinarike in zgodovine – pa je pripravil značilno solkansko frtaljo. Recept zanjo je simpatično povzel: "Z 12 jajci sem pomešal seskljana zelišča, in sicer 'kvartet M' - torej meto, meliso, majaron, madrjolco, 'trio K' - koromač, koprive, koprc, nekaj 'solistov' - česnikovo perje, drobnjak, slezenovec, morda še kak naključni 'plevel' … Mešam z vilicami toliko časa, da naraste, pečem deset minut z vsake strani, solim šele, ko obrnem." Hrana pač, ki so jo soldati prve vojne našli v teh spomladanskih mesecih na obronkih Soče. Vse pa seveda postreženo v menažkah. No, za oficirje je bilo – tako kot pred stoletjem – nekaj boljšega.

Posebnost – Borojevićevo vino v repliki granate

Vsi pa so se stoletnici smrti velikega vojskovodje poklonili z zdravico s posebnim vinom ‒ cuveejem boroević. To posebno polnitev so pripravili v solkanskem Konzorciju opuščenih vinogradov – vina UOU, katerega duša in gonilna moč je Marinko Pintar. Posebnost je, da je 100 steklenic oštevilčenih, te steklenice so pokrite s keramičnim kozarcem in od daleč so videti kot granate. Oblikovanje je delo Draga Lazovskega, tudi člana solkanskega vinogradniškega konzorcija. Borojevićev cuvee je iz rebule in malvazije iz verjetno najstarejšega vinograda na Goriškem, kjer trte rastejo in rodijo že tri četrt stoletja…

"Borojevićeva" trgatev na obletnice Soške fronte

Trgatev za cuvee boroević so opravili v letih 2015, 2016 in 2017 – torej na prelomne stoletnice Soške fronte. Po enotedenski maceraciji je vino eno leto odležalo v 225-litrskem akacijevem sodu. Za cuvee boroević so od vsakega letnika oddvojili 54 litrov vina, ki je v steklenih "flaškonih" čakalo do leta 2018, ko so ob 100-letnici konca velike vojne združili vino v manjši sod, kjer je zorelo vse do 23. maja 2019. Takrat so vino napolnili v steklenice, v katerih je odležalo še eno leto. In 23. maja 2020, na stoletnico Boroevićeve smrti, je bil prva degustacija tega vina, ki sodi – tako kot vse druge polnitve Pintarjeve blagovne znamke UOU ‒ v skupino jantarnih oziroma oranžnih vin.