Poleg tega cikla zbirka vsebuje še 23 samostojnih, po obliki raznolikih pesmi. Ločila, ki jih pesnik dosledno uporablja, omogočajo bralcu tekoče slediti njegovim besedam, se ujeti v njihov tok in valovanje. In ko smo enkrat ujeti vanj in plujemo med nabrežji, se zdi, da vnovič odkrivamo svet, ki leži pred našimi nogami, a smo pozabili, kako ga gledati, kako ga sprejemati, kako se nanj odzivati. To seveda še zdaleč ni le zasluga ločil. Pesmi so na videz preproste, toda pesnik besede povezuje na tako svež in nov način, uporablja tako izvirne metafore in prispodobe, da lahko prepoznamo izjemno pesniško moč, ki še zmore biti tako pristna in prvinska, da je sposobna z majhnimi sredstvi ustvariti nesporno umetniško delo. V njih so mehko položena intimna razpoloženja in osebna spoznanja, ki ves čas gradijo in bogatijo tisto, čemur pravimo zavedanje, zavest o sebi in svetu. Mojstrsko nanizane besede se tako pretakajo tudi v bralce in povzročajo tisto tako redko, a nadvse dragoceno notranjo drhtavico. Pred nami vstajajo povečane podobe navidezno nepomembnih prizorov in drobnih trenutkov, vse ponovno razvrščene v naravni red, vznikle v novi lepoti, v pokrajini, ki pušča prostor, da se tudi naše misli in domišljija, očiščene navlake, naselijo vanj.

Tako je, kot bi bili na razstavi nevpadljivo uokvirjenih barvnih fotografij in bi se za hrbtom avtorja učili gledati z njegovimi očmi. Svet je nenadoma tako preprosto lep in vsak trenutek je tako pomemben, da ga ne smemo spregledati in ne zamuditi. Za lahkotnostjo izražanja, ko ubrano zazvenijo povsem običajne besede, se nam življenje odpira v novih dimenzijah, v skriti lepoti, tako blágo, da se celo zavest minljivosti useda v nas brez tragike, v luči in svetlobi ponovitev, ki so vedno drugačne. Pesnik pravi:

"Tako pomembno je vse in nenehno se spreminja."

Človekova vloga v tem procesu ni tako zelo zveličavna, kot se zdi, zato nadaljuje:

"Mogoče je takšno leto, ampak zemlja seže globlje … in nebo vedno nekaj podari …. Z ozirom na razkošno predstavo, stalen praznik semen in plodov, delam malo",

... je zapisal v pesmi Vrt. In v Poetiki:
"Dovolj – je dosti manj … Rad delam, kar je treba."

Od koder koli zre pesnik Jure Jakob, karkoli opisuje, pa najsi bo to sončni zahod za blokom v Trnovem ali sliva na vrtu, je slika vredna ogleda, življenje vredno trenutka, tudi če gre le za dim, ki se vali iz dimnika, za hišo, za dren, za mravlje, reko, mačko, za ptičje petje, daljnovod, dežnik, galeba, za sosedo, vse ima svoj pomen v zaporedju trenutkov. Toda:

"Od vseh dreves, živali, vremenskih pojavov, odtenkov svetlobe, skrivnostnih in razorožujočih špranj v pokrajini, ki si v duhu in besedi neomajno vzamejo prostor, je bolje gledati slivo na vzhodnem koncu vrta."

Narava in prvinskost sta v zbirki Jureta Jakoba osrednji temi. Brez velikih besed, a s pristno toplino, dihajo iz pesmi Marec, Sestina in Srečo vozim s sabo v vozičku, partnerska, materinska in očetovska ljubezen, vse uokvirjene v preprost življenjski vsakdan.

Morda je prav v današnjem času še posebej pomembno, da nas kdo opomni, ustavi, nam razgrne vse ničevosti in vso veličino bivanja. Kdo bi to znal bolje od pesnikov? Čeprav je pesniški pogled le eden od možnih, je pogosto edini pravi približek resnici, skrivnosti, magiji in ljubezni. V eni od pesmi je Jure Jakob prav to zapisal:

"Pesem, edini približek ljubezni."

Pesnik, ki osmišlja vsak trenutek in vsakemu podčrtuje pomen, od bralca dobesedno terja pozornost:

"Spremeni se v pilota ali vsaj v turista, ne bodi več priložnostni drvar ali pohajkovalec, ki na povodcu žene svoje oprezne skrbi … Ne hodi več sem, če hočeš vse kot prvič,"

... mu zabiča v pesmi Na mah.

"Prvič ni bilo nikoli, prvič je vedno … Poleti, ko se bo ogrelo, se vrni in se ulezi na mah. Narahlo se ti bo zavrtelo …"

V pesmi Dolac, Zagreb, škripanje pesnik zapiše:

"Vlak … bo ustavljal in speljeval, in odpiral in zapiral vrata kot da smo potniki in mesta, vreme in letni časi le razburljivo škripanje pod večnimi kolesi."

Morda je preveč preprosto zapisati, da je v zbirki Delci dela mogoče razbrati poziv, naj se vrnemo k naravi kot k smerokazu, ki nas bo pripeljal k pravim vrednotam, na katere smo pozabili. Da je pesnik spričo življenja, ki ga živi z vso človeško in pesniško občutljivostjo, ponižen, obenem pa mu poje hvalnico, v kateri ni nikakršnih zamer, nobenih jadikovanj, v kateri je veliko čudenja, občudovanja, sprejemanja in polnokrvno čuteče umeščenosti, naseljenosti v prostoru in v trenutek bivanja.

Ves čas se v meni poraja želja citirati čim več prelepih pesniških podob za predstavitev zbirke Delci dela. Res, samo za pokušino, kot stavek iz pesmi Hiša:

"Vsi koraki, ki so kdaj stopali po podu, so zapomnjeni: v kleti, v pritličju, na podstrehi."

Ali iz pesmi z naslovom Nekdo prepisuje Tranströmerja:

"V resnici ne berem, ampak kukam skozi besede k motnemu siju na koncu obzorja."

Zavestno se odpovedujem želji, da bi iz pesmi pobrala še kaj, da bi tako bralcev ne prikrajšala za samostojno odkrivanje čudežno lepega pesniškega sveta Jureta Jakoba.

Prav nič ne čudi, da je avtorica spremne besede Veronika Dintinjana zapisala: "To je najboljša zbirka pesmi, kar sem jih brala v zadnjem času". Prekršila bom svoje lastno zavračanje tistega razvpitega komercialnega slogana »must have« in za zbirko Jureta Jakoba Delci dela, zapisala: Morate imeti. Morate pozorno brati.
 
Delci dela
1
Dve majhni sadiki paradižnika
na oknu
v lončku lovita svetlobo.

Njune dlačice
so ovite z zrakom,
ki ga diham.

Spodaj, na cesti,
po kateri se mogoče
kdaj pelješ v službi,

teče promet z leve
in z desne
sem.

Gledam ga,
ker teče,
ker hočem

v tem
najti nekaj,
kar bo govorilo naprej.

Nada Breznik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).