Zemljovid slovenskih dežel (1853) Petra Kozlerja, eno najpomembnejših kartografskih upodobitev slovenskega ozemlja, lahko od blizu preučite v digitalnem arhivu Narodne in univerzitetne knjižnice. Kozler je bil prvi, ki je na zemljevidu uporabil izključno slovenska imena, in bil tudi zaradi tega obtožen veleizdaje.

Marsikoga bo zanimal tudi podatek, da Peter Kozler ni bil le avtor prvega slovenskega zemljevida in narodni buditelj; bil je tudi soustanovitelj Pivovarne bratov Kozler (predhodnice današnje Pivovarne Union), Trboveljske premogokopne družbe, eden vodilnih bančnikov in pospeševalec graditve železnic. Njegov veliki kartografski projekt je le eden izmed tokratnih predlogov za branje iz zakladnice NUK-ovega arhiva, ki jih Žiga Cerkvenik iz NUK-a vsak teden pripravlja za naše bralce.

Na MMC-ju skupaj z Narodno in univerzitetno knjižnico vabimo k odkrivanju dragocenosti iz digitalne knjižnice, ki jo prepaja več kot 800.000 enot gradiv. Čeprav so javne ustanove po karanteni že odprle svoja vrata, lahko za vsebinami še vedno brskamo po najrazličnejših besedilih in gradivih Digitalne knjižnice Slovenije, ene največjih zbirk slovenskih besedil in drugih gradiv, ki so prosto dostopna na spletu.

Vabljeni k še enemu digitalnemu raziskovanju digitalne zakladnice NUK-a.

Slikovite podobe Kranjske

Kmalu po nastanku Prve Kaiserjeve suite, o kateri smo pisali v prejšnjem prispevku, se je podobnega projekta na drugem koncu slovenskih dežel lotil celovški tiskar in založnik Joseph Wagner. Serija 30 prekrasnih litografij, ki so nastale v letih med 1842 in 1848, je postala znana pod imenom Wagnerjeva suita Kranjske in je prva serija vedut po Valvasorju, ki je bila v celoti posvečena zgolj slovenskim krajem. Wagner si je z njo prislužil prestižni vzdevek "Valvasor 19. stoletja". Izdelana je v litografski tehniki, ki je omogočala hitrejši in predvsem cenejši odtis kot bakrorezni ali lesorezni postopki ter skupaj z razmahom turizma pomembno prispevala k priljubljenosti in razširjenosti vedut. Wagner serije sicer ni dokončal, kljub temu pa zapustil pomembno, romantično pričevanje o podobi gorenjskih, dolenjskih in notranjskih krajev v času, preden je vanje nepovratno posegla industrializacija druge polovice 19. stoletja.

"Slovenski narod! Sprejmi dobrovoljno to delo, ktero je tebi posvečeno, in milo o njem sodi."

Zemljovid slovenskih dežel (1853) Petra Kozlerja sodi med najpomembnejše kartografske upodobitve slovenskega ozemlja. Kozler se je izdelave lotil prelomnega leta 1848 in pri tem sledil programskim zahtevam Zedinjene Slovenije in želji celovito prikazati ozemlje, na katerem žive Slovenci – da bi, "kolikor se dá, natanko kazal, kako dalječ beseda slovenska seže". Izdajo zemljevida je po dolgih letih raziskav in zbiranja podatkov načrtoval na začetku leta 1853, a so njegov natis pod vplivom Bachovega absolutizma nazadnje prepovedali, uničili plošče in odtise, Kozler sam pa je bil obtožen veleizdaje in "hudodelstva kaljenja javnega pokoja".

Poleg naslova in vrisanih mej je bil sporen tudi jezik: Kozler je bil namreč prvi, ki je na zemljevidu uporabil izključno slovenska imena. Obtožbe so kmalu ovrgli, na prvo javno objavo pa je zemljevid moral počakati vse do leta 1861. Drugo izdajo iz leta 1864 spremlja Imenik mest, tergov in krajev, ki je bil prvi in vrsto let edini seznam krajev za celotno slovensko etnično ozemlje. Ogledate si lahko tudi posebno redkost: Kozlerjev poskusni odtis iz leta 1852, ki ga prepoznamo po nekaj naraobe obrnjenih črkah v kartuši desno spodaj.

Več o Kozlerjevi in drugih kartografskih upodobitvah slovenskega ozemlja pa na naši novi spletni razstavi Kartografski zakladi NUK.

"Skerbno si sheli vsakktiri Krajnez posnati svojo krajnsko deshelo, se issnaniti s imenitnimi rojaki, ino svediti imenitne prigodke svojih sprednikov. Te shelje spolniti bo posebna skerb nasha."

Še mnogo bolj kot kartografi so se bili s cenzuro in političnimi interesi prisiljeni spopadati publicisti, uredniki in izdajatelji časopisov. Toliko bolj, če je list izhajal v slovenskem jeziku. Valentinu Vodniku, prvemu slovenskemu časnikarju, pri izdaji Lublanskih noviz leta 1797 cenzura sicer ni predstavljala največje težave – navsezadnje je objavljal večinoma uradne novice iz nemških listov in posamezne lokalne zanimivosti. Večja težava je bilo pridobivanje bralcev, zato je že po nekaj letih prenehal izhajati.

Naslednji poskus, znanstveni list Slavinja, leta 1824 ni dobil dovoljenja za izdajo, 1830 pa svoj kratki let začne Kranjska Čbelica, prvi pesniški almanah v slovenskem jeziku. Njegov urednik Miha Kastelic, sicer bibliotekar v ljubljanski licejski knjižnici, je skupaj s Prešernom, Čopom in drugimi ljubitelji slovenske besede za kratek čas prekinil dolgo obdobje mrtvila, ko je slovenski jezik zgolj občasno prišel do besede v prilogah nemških časopisov (Illyrisches Blatt). Vztrajali so do četrte številke, ki je izšla leta 1833, nazadnje pa zaradi vse večjih pritiskov cenzure odnehali.

Zatišje je šele 5. julija 1843 prekinil izid prve številke Kmetijskih in rokodelskih novic, prvega in dolgo edinega časopisa v slovenskem jeziku. Urednik Janez Bleiweis, po poklicu živinozdravnik, si je Novice zamislil kot tednik, namenjen predvsem kmetom in rokodelcem, zato je posebno pozornost namenjal raznovrstnim nasvetom in podukom, pozneje pa vsebino razširil s prispevki s področij politike, kulture, leposlovja, zgodovine in potopisja. Kmetijske in rokodelske novice so bile več kot dve desetletji temeljni kamen kulturnega, političnega in idejnega razvoja slovenskega naroda. Prispevek Novic k širitvi in utrjevanju slovenskega jezika je neizmeren, njihova vloga v javnem življenju pa se zmanjša šele leta 1868, ko začne izhajati najprej Slovenski narod, prvi dnevni časopis v slovenskem jeziku, pet let pozneje pa še konservativnejši Slovenec.

"Ane bukvice, iz tih se ti mladi inu preprosti Slovenci mogo lahko v kratkim času brati navučiti."

Mnogo prej kot svoj prostor v periodičnem tisku je slovenski jezik dočakal prve resne in celovite strokovne in nazadnje znanstvene obravnave. Temelje razvoju knjižne slovenščine so položili protestantski avtorji Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič, Sebastijan Krelj in drugi, ki so iz povsem praktičnih prevajalskih potreb posegli tudi na področje jezikoslovja in ob prvih slovenskih knjigah prispevali tudi prve slovarje in slovnice slovenskega jezika.

Drug večji preporod slovenskega slovstva prinese obdobje razsvetljenstva, ko nastanejo pomembna dela Marka Pohlina, Blaža Kumerdeja, Jurija Japlja in Valentina Vodnika konec 18. in na začetku 19. stoletja. Vodnik je bil celo prvi, ki je začel uporabljati besedo slovar. Vrsto let je pripravljal svoj obsežni nemško-slovenski slovar, ki pa ni nikoli izšel. Rokopisna zbirka NUK-a hrani 95 rokopisnih zvezkov, v katerih je zbral neverjetnih 130.000 besed – največjo zbirko slovenskega besedja dotlej. Leta 1809 pa dobimo tudi prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika, Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark Jerneja Kopitarja.

Obrazi skupne preteklosti

Zadnji predlog tokratnega izbora ne potrebuje dodatnega opisa. Zbirka 32 albumov družinskih fotografij s konca 19. in začetka 20. stoletja nam pove več kot pregovornih tisoč besed. Govori o razvoju fotografije kot tehnike in poklica, o modi, meščanski kulturi in nepreštevnih intimnih zgodbah, ujetih v prekrasne portrete posameznikov in družin. Kot tudi o lepi, danes žal že skoraj izgubljeni tradiciji družinskih albumov, katere začetki pri nas segajo v leto 1859, ko je Ernest Pogorelc v Ljubljani prvi dobil dovoljenje za fotografski atelje.