Ime je dobila po slavni ameriški plesalki Ruth St. Denis. Njena starša sta bila namreč Maržena Pešan, učiteljica baleta čeških korenin, ter slikar in scenograf Ivan Vavpotič. Ta je naslikal več portretov svoje hčerke, ki so danes na ogled v Narodni galeriji.

Igrano-dokumentarni film prek zapisov iz njenih pisem sledi zgodbi od začetkov baletne poti, ko je leta 1920 kot dvanajstletnica začela plesati v tedaj novoustanovljenem slovenskem poklicnem baletnem ansamblu. Leta 1924, s šestnajstimi leti, je predstavila svoj prvi solistični recital, nato pa je leta 1924 odšla na plesni študij v Pariz, kjer je pozneje delala s svetovno znanimi koreografi, med drugim z Michaelom Fokinom, Kurtom Joosom in z Bronislavo Nižinsko.

Film med drugim osvetljuje njeno srečanje z Ivanom Cankarjem, predstavlja pogosto zahtevno življenje plesalke v Parizu, ob igranih delih filma pa njeno zgodbo pripovedujejo in komentirajo še Milček Komelj, Danica Dolinar, Tea Rogelj, Štefan Vevar, Benjamin Virc in Živa Ogrin.

Vabljeni k branju intervjuja s scenaristko in režiserko filma Marto Frelih.

Predtem ste posneli tri filme o ženskah iz slovenske zgodovine, Almi Karlin, Ivani Kobilca in Iti Rini. Po kakšnem ključu je bila kot naslednja na vrsti Rut Vavpotič?
Že dlje je bila moja velika želja posneti film o njej. Pravzaprav je bil scenarij za film o Rut Vavpotič pripravljen še pred filmom o Iti Rini. A ni bilo posluha za balet na filmskih razpisih, Ita Rina je tako dobila prednost. Ugotavljam, da sta balet in tudi gledališka umetnost za nekatere manjvredna. Filmski krogi, tudi ti, ki so v komisijah, običajno ne obiskujejo gledališča, zato tudi ne podprejo projektov, ki dišijo po gledališču. Če bi izbrala kot osrednji lik operno pevko, prav tako verjetno ne bi bila izbrana.

Obenem pa je bilo, kot izvemo v filmu, ravno v času, ko je delovala Rut Vavpotič, v Ljubljani po deset baletnih premier letno, zanimanje je bilo veliko ...
Balet je takrat cvetel, presenetljivo veliko se je dogajalo na tem področju. Seveda, način bivanja je bil drug, televizije še ni bilo, ljudje so hodili v gledališče ali kino skoraj vsak dan, to je bil način druženja. Danes sedimo elegantno v pižamah pred TV-sprejemniki, takrat pa so se ljudje uredili in zvečer odšli na prireditev. Želja po baletu je bila velika tudi zato, ker je bil novost. Prej so imeli dostop do nekaterih gledaliških in opernih predstav, balet pa se je vzpostavil šele v 20. letih.

Vendar pa je Rut Vavpotič več plesala na pariških kot ljubljanskih odrih.
Slovenskih plesalcev ni bilo dovolj, zato so v Ljubljano vabili Čehe in Ruse, ki so bili del ruskega gibanja. Balet je bil tam že močno razvit, te plesalke so poučevale naše. Med takšnimi je bila Jelena Poljakova, ki se je učila pri slovitem Sergeju Pavloviču Djagilevu. On je deloval v Parizu. Tako se je Rut Vavpotič že hitro povezala s pariško sceno, tam je pozneje študirala. Prek Poljakove je dobila vizijo Pariza, kar se je prepletlo s tem, da je bila njena mama baletna pedagoginja, oče pa je študiral v Parizu.

V zgodbi se osredinjate na njen odnos z očetom, slikarjem in scenografom Vavpotičem, o mami in bratu Brunu izvemo le malo. Kako to?
Zagotovo sta imela posebno vez. Že če pogledamo njuno korespondenco – vedno sta si dopisovala le onadva, čisto na koncu je le oče napisal: "Pozdravljata te tudi mama in Bruno." Kot da nekako nista spadala zraven.

Film uvedete s stavkom "samo čisti v srcu dobro plešejo" Baldassareja Castiglioneja. Zakaj se vam je zdela ravno ta pomembna v povezavi z Rut Vavpotič?
To je morda bolj duhovna misel, s katero sem hotela sporočiti predvsem to, kakšen duhovni presežek je naredila, ko je delovala v Parizu kot del plesne elite. Tudi njene izjave v časopisih kažejo na to, kako je bila pripravljena dati vse za svoje poslanstvo. Čeprav materialno ni imela od tega prav dosti, imela pa je notranje zadovoljstvo. Ni se gnala za gmotnimi dobrinami, ampak se je posvetila čistemu umetniškemu poslanstvu.

Ena prvih stvari, ki jih biografsko izpostavite, je njen ples z Ivanom Cankarjem. Kot majhna deklica je plesala z njim na zabavi, in sama rekla, da je bilo tedaj njeno življenje zapečateno.
Ja, to je bilo tik pred njegovo smrtjo. Zdel se mi je zanimiv zgodovinski podatek. Njen oče je bil prijatelj z mnogimi umetniki tistega časa, tudi s Cankarjem. Tako je že kot majhna spoznavala mnoge od njih, to je sicer edinkrat, da omenja Cankarja.

Vse njene misli ste črpali iz pisem ali tudi drugih virov, dnevniških zapisov?
To ne, se je pa velikokrat pojavljala v prvi osebi za takratne časopise. Oče je skrbel za te objave, medtem ko je bila v Parizu. Tako je bil med drugim objavljen njen članek o predstavi, v kateri je nastopala in ji je v njej dirigiral Igor Stravinski.

Film pokaže tudi posledice takratne gospodarske krize, zaradi česar se je morala postavljati zase v Parizu. Predstavlja to najbolj zahtevno plat njenega uspeha?
Svetovna gospodarska kriza je njeno življenje močno otežila. Tujci so bili v Parizu naenkrat nezaželeni, razmere v pa so se ves čas spreminjale. Dobila je delo v prestižni baletni skupini, a se je ta razdrla, in je ponovno morala na avdicije, nenehno je bila v središču borbe za obstanek kot plesalka. Večkrat bi lahko dvignila roke nad vsem skupaj, predvsem zaradi finančnih težav, a se je tu pokazalo ravno to, kar sem prej poudarila: da se je odločila s srcem in vztrajala. To je bistvena poanta filma.

Skozi film sem dobila občutek, da pa so se zanjo v Parizu vedno zavzeli slovanski umetniki, da je obstajalo zavezništvo med njimi.
Slovanski lobi je bil kar močan, med seboj so si pomagali, tako je.

Kateri del njenega življenje pa je bilo najtežje raziskovati, o čem je podatkov najmanj?
Film sklenem z njeno poroko, zatem se je tako ali tako plesno upokojila. Podatkov o njej je veliko, dokler je bil njen oče živ. Mama ga je preživela, ampak se tudi tu podatki razgubijo. Ivan Vavpotič je umrl med drugo svetovno vojno, Rut se je takrat sesul svet in pisem je bilo bistveno manj. Nekaj je bilo še korespondence z družino Ogrin, ki jo je v 80. in 90. letih še obiskovala v Segetu, kjer je živela. A to so večinoma pisma o zdravju in vsakdanjih rečeh.

Kako je danes vpeta v slovensko plesno in kulturno dogajanje? Obstaja sled njenega ustvarjanja?
Pozabljena je, v današnjih umetniških krogih je neznanka. Kariero je imela v Parizu, nato pa živela na Madžarskem, mogoče smo jo zato pozabili. Bolj v ospredju je Lydia Wisiak, ki je bila prav tako v Parizu, ampak je zelo hitro prišla nazaj in naredila pedagoško kariero. Podeljujejo tudi nagrado Lydie Wisiak. Ostajajo pa slike v Narodni galeriji, torej njeni portreti v avtorstvu Ivana Vavpotiča. Morda si bo kdo šel po ogledu filma še enkrat pogledat te slike – zdaj, ko bodo poznali zgodbo o ozadju teh podob.

Kaj je tisto, kar predstavlja njen največji dosežek v plesni umetnosti?
Zagotovo lahko rečemo, da je bila prva slovenska koreografinja, med moškimi in ženskami. Kot takšno jo predstavlja njen prvi samostojni baletni večer. In to, da je sodelovala s tako velikimi imeni v evropskem merilu, to je bil velik dosežek. In jasno že njena vztrajnost na avdicijah, kjer je bilo tisoč plesalk, med katerimi je znala opozoriti nase.

Njen samostojni baletni večer ste podoživeli tudi v filmu.
Naredili smo retrorimejk baletnega večera, ki ga je imela v Ljubljani. Ponovno smo ga ustvarili z Baletnim društvom ob proslavljanju stoletnice baleta, posnel ga je RTV, obenem pa smo ga delček uporabili v filmu. Tisti dve točki Rut Vavpotič, ki ju je izvedla Ana Klašnja.

Retrorimejk ni le plesni večer, ampak tudi vsi igrani deli filma z Aleksandro Balmazović, ki igra Rut. Kako se je bilo kostumsko in scenografsko pomakniti v zgodovinski trenutek?
Obožujem kostumske filme, najraje bi delala samo to. Pogosto pa se izkaže, da ravno zanje ni denarja. Treba je biti iznajdljiv in iskati primerna okolja. Zame je to poseben izziv, zgledovati se poskušam po angleških kostumskih dramah. Mislim, da v Sloveniji pokrivam to nišo.