V tokratnem, že petem filmskem obujanju (po nemi različici iz leta 1923, so sledile še štiri zvočne), so namreč prepoznali nekakšno "zmagoslavno vrnitev analognega"!

A če ste tudi v preteklosti že gojili skepso do tovrstnih razglasitev mesijanstva, je tokrat razlogov zanjo še veliko več. Ne nazadnje govorimo o filmu, v katerem sta se avtorja, režiser Chris Sanders in Disneyjev producent Erwin Stoff, odločila za uporabo danes tako opevanega CGI-ja, računalniško ustvarjene podobe, s katerim sta želela filmu povrniti "analogni" značaj tovrstnih filmskih in TV-avantur iz 60. let. Zanimivo. Pa tudi kritika pri tem ne zaostaja, saj po navadi izpostavi vsaj to, da ima film, kljub pretirani in malce nerodni rabi računalniško ustvarjene podobe, primarno še vedno "analogno" srce. Kar koli naj že to pomeni.

No, sam bom vztrajal pri prepričanju, da je analogen ali digitalen lahko le zapis zgodbe, način, kako jo avtor posreduje do nas, bralcev ali gledalcev, medtem ko zgodbe, tako kot ideje, ostajajo zunaj tega dualizma analognega in digitalnega in se mu ne pustijo ujeti.

Poglejmo torej, zakaj nas tokratna Disneyjeva verzija Klica divjine, tega kultnega romana številnih dečkov na poti v odraslost, no, vsaj do zadnjih, najmlajših generacij, ki jim vse, kar ni digitalizirano (in po možnosti skrajšano), diši po anahronem, po nečem, kar je že preživeto, tako vztrajno zavaja z opozarjanjem na omenjeni antagonizem, ki v resnici to sploh ni?

Na prvi pogled se zdi, da Sandersova različica popolnoma sledi formi svojih predhodnic, tako glede Bucka, tega našega srčnega, a malo tudi zverinskega mešanca med bernardincem in škotskim ovčarjem; kot tudi z izbiro vsem znanega igralskega obraza, enega hollywoodskih prvokategornikov, ki mu je namenjena vloga Buckovega "rešitelja" in prijatelja Johna Thortona.

Po velikanih med hollywoodskimi igralci, po Clarku Gablu, Charltonu Hestonu in Rutgerju Hauerju, tokrat pred nami ni nič manjša igralska zverina: v vlogi Thortona namreč nastopi Harrisson Ford in svoje delo opravi popolnoma brezhibno (kar je eno prijetnih presenečenj filma). Zato pa, seveda v skladu z disneyjevsko družinsko politiko, avtorji dodobra obrusijo samo surovost Londonove zgodbe. Kdor je prebral knjigo, se gotovo še danes spomni silovitosti, brutalnosti, brezpogojnosti Buckove vrnitve v kraljestvo zveri.

In predvsem njene dokončnosti. In prav to so bili razlogi, da je Londonova zgodba na nas delovala tako magično, skoraj opojno. Tokrat pa nas na koncu prevzamejo nejasni in medli občutki, ki so posledica disneyjevskega pretiranega "poliranja" in brušenja Londonove zgodbe, da bi tako ta postala sprejemljiva za vse. A kaj potem sploh še ostane v njej Londonovega?!

Iz oddaje Gremo v kino.