Položaj otroka daje na to odgovor, da vse.
"Sem ti rekla, da imej dva otroka - bi imela več izbire," reče nonšalantno Olga (Natasa Raab) svoji sestri Cornelii (izjemna Luminita Gheorghiu), ko se ji ta potoži nad obupnim obnašanjem svojega sina Barbuja (Bogdan Dumitrache). Barbu očitno nima najboljšega odnosa s svojimi premožnimi starši, ki bi za edinca dali vse - očeta označuje za copato, mami gladko pove, naj se j***.

Njegovo pubertetniško uporništvo (pustimo to, da so leta pubertete že davno za njim) pa je postavljeno na resno preizkušnjo, ko nekega večera zaradi nepazljive in objestne vožnje povozi 14-letnega dečka. Barbuju zaradi dejanja grozi večletna zaporna kazen, zato Cornelia vzame stvari v svoje roke, da bi rešila sina pred zaporom in stigmo morilca otrok.

Socialna razslojenost
Telefonski klic o dogodku dobi Cornelia, elegantna dama v 60. letih, sredi operne predstave. Z dragim nakitom, v krznu in s popolno pričesko s svojo enako opravljeno sestro odhitita iz Bukarešte v revni predmestni kraj, kjer so vaščani že v bojnem razpoloženju zaradi bogatunčka v audiju, ki jim je povozil otroka. Barbu je mamin sinko, v katerem se verjetno lahko tudi marsikateri Slovenec najde - pridno izkorišča finančne ugodnosti, ki mu jih dajejo starši, hkrati pa je iz nikdar prav pojasnjenega razloga ostro naperjen proti njima.

In medtem ko on na policijski postaji le negibno strmi predse in ne kaže kaj dosti znakov, da se zaveda položaja, sta Cornelia in Olga najprej postavljeni v položaj čakanja skupaj z družino pokojnika, pri čemer režiserju Calinu Petru Netzerju uspe brez besed, zgolj s situacijo in diametralno nasprotnimi opravami vsem vpletenih povedati vse o socialni razslojenosti, nato pa Cornelia prevzame še vlogo Barbujeve odvetnice, ki "laja" na "grde policiste, ki napadajo njenega otroka".

Denar - rešitev za vse
Če smo morda iz filmov bolj vajeni druge podobe Romunije, nam Položaj otroka pokaže po eni strani vse razkošje, bogastvo in moč romunske buržoazije, po drugi strani pa služi kot zelo jasna in ostra kritika povsem nedelujočega sistema, v katerem najbolj nastradajo tisti, ki si ne morejo privoščiti kupovanja pravice. "Ste arhitektka? Imam problem ... mogoče mi lahko pomagate z gradbenim dovoljenjem, pa se tako kaj zmenimo ..." reče policist Cornelii potem, ko se nekaj časa upira njenim taktikam.

Cornelia je vajena živeti v svetu, kjer denar reši vse. In, kot pokaže film, lahko dejansko denar reši tudi situacijo, v kateri se znajde kot mati levinja, ki ščiti svojega otroka. Barbu ne sodeluje. A, nič ne de, Cornelia ne potrebuje njegovega sodelovanja. Mimogrede ga pripravi, da pred policistoma spremeni svojo izjavo, nemoteno vstopa v njegovo stanovanje in mu pakira stvari, da bo šel "lepo domov spat", njegovi partnerici pa gladko pove, da "nisi lepa ženska, imaš pa življenjske izkušnje kot jaz".

"Starši se izpolnijo prek otrok"
Razpravljanja, ali bi bilo treba družini zbitega otroka vendarle plačati vsaj pogreb ali ne, povedo veliko o tem, kako se vpleteni in odgovorni soočajo s svojimi (usodnimi) napakami ter kako težko se vživijo v položaj drugega. Po drugi strani pa je tudi ta vsemogočna in vsevedna Cornelia samo človek in režiser nam lepo pokaže vsa njena čustvena stanja, od skoraj popolne apatije do pravih žrtev do počasnega rušenja njene fasade.

"Starši se izpolnijo prek svojih otrok - kar je njim spodletelo, popravijo pri svojih otrocih," razlaga Cornelia sinu svoja dejanja, medtem ko je vse, kar želi on od nje, da ga pusti na miru ("A si ne moreš najti hobija? Psa, ljubimca, kar koli?"). Celo v takem položaju. S čimer se Barbu vseeno malce dvigne nad status maminega sinčka. Pa čeprav ji nato pusti, da gre ona izrekat sožalje družini umrlega - ker sam tega ni sposoben. Soočanje s posledicami lastnih dejanj maminim sinčkom pač nikdar ni šlo.

Položaj otroka je eden tistih človeških filmov, s katerim se lahko marsikdo izmed nas poistoveti - večni otroci pri 30., njihove partnerice, ki jih morajo učiti o zrelosti, mame, ki brezpogojno ljubijo svoje otroke, pa čeprav jim ti pljuvajo v obraz, nižji sloji, ki lahko le opazujejo, kako si tisti z denarjem lahko privoščijo neprimerno več ... Film, ki se ne samo malce spogleduje z novo dansko strujo filmarjev in predvsem v prizoru praznovanja Corneliinega rojstnega dne prikliče v spomin Vinterbergovo Praznovanje in von Trierjevo Melanholijo.
Položaj otroka se te na zelo eleganten in subtilen način dotakne in ostane s tabo še dolgo po izjemnem končnem rezu. Povsem zaslužen berlinski zlati medved, torej.
Ocena: 5; ocenjuje: Kaja Sajovic