"Obstajajo politični, gospodarski, družbeni, kulturološki razlogi, zakaj je beseda "južnjak" v Sloveniji dobila slabšalni prizvok. Po mojem mnenju je že čas, da se to spremeni," pravi pesnik in kolumnist Marko Tomaš.

Želim postati terorist je najnovejša pesniška zbirka enega najmilejših in najostrejših glasov Balkana. "Želim streljati na slovenskega predsednika" je eden od verzov naslovne pesmi, ki jo je pisal na Prešernovi cesti v Ljubljani. Gre seveda za pesniško figuro. Pesnik Marko Tomaš je bil rojen v Ljubljani, zaznamovale so ga pogoste selitve po nekdanji Jugoslaviji: živel je v Mostarju, Splitu, Zagrebu, Somborju.

V slovenščino so v založbi Sanje prevedli še njegovi zbirki Zbogom fašisti in Črni molitvenik. O pesmih, pogostih selitvah in prilagajanju na nova okolja je Marko Tomaš spregovoril v oddaji NaGlas!, ki je na sporedu danes ob 12.40 na TV SLO 1.

Vaše priljubljeno prevozno sredstvo je vlak. O tem ste veliko pisali v kolumnah za mariborski Večer, aprila pa bodo izšle tudi v knjižni izdaji. Zakaj vlak, zakaj vas tako privlačijo železniške postaje od Maribora in Zagreba do Vinkovcev?
To se vleče še iz otroštva. Vožnjo z železnico povezujem s socializmom. To je res najbolj družabna oblika prevoza. Še kot otrok sem imel sorodnike v vsej nekdanji Jugoslaviji, v Sloveniji, Vojvodini, BiH-u, zato sem zelo pogosto potoval z vlakom. Glavno vozlišče je bilo v Vinkovcih, tam je proga zavijala levo, desno ali na jug. Že od takrat sem očaran nad vlaki in se na njih najbolje počutim. Zdi se mi, da ni pomembno, kako dolgo traja potovanje, dokler sem na vlaku. Pri vseh drugih prevoznih sredstvih pa je zame izjemno pomembno, kako dolgo bom potoval, ali bom živčen, se bom lahko sprostil, bral, ali se bom moral v avtobusu pogovarjati s človekom, ki bo sedel poleg mene.

Pogosto ste menjavali bivališča, živeli ste v Zagrebu, Sarajevu, Splitu, Somborju. Koliko časa ste potrebovali, da ste se privadili na novo okolje? Kako se prilagajate?
Že zdavnaj, v zgodnjih najstniških letih, sem se nehal prilagajati. V otroštvu sem se, seveda ne po svoji volji in ne po svoji krivdi, v nekdanji državi velikokrat selil iz mesta v mesto, nazadnje pa sem dojel, da se je nesmiselno poskušati prilagajati in se vesti po pravilih okolij, kamor pridem. Čutil sem, da bom kmalu spet moral dvigniti sidro in da bo moj matični kolodvor postal neki drug kraj. Nazadnje je to postalo že moja usoda, gibal sem se po inerciji. Še danes po treh, štirih, petih letih v istem mestu postanem nemiren in razmišljam, kam bom šel.

Zdi se, da najpogosteje zahajate v Mostar, kjer ste odraščali in o katerem ste v eni od svojih kolumn zapisali: "Rojstni kraj je pekel, ki z nami potuje skozi življenje." Zakaj se je tako težko vračati v kraj, kjer si odraščal?
Ker se po mojem mnenju ni mogoče vrniti. Nikoli se ne vrne isti človek in nikoli se ne vrne v isto mesto. To sčasoma postane nekakšen pekel, nenehno iskanje rojstnega kraja, ki se vedno imenuje enako in je vedno na istem mestu, a ga človek redkokdaj najde. Le sem in tja, v nekem vonju, trenutku, se spet poistoveti s samim seboj in z okoljem, ki je postalo njegov prvi odhodni kolodvor v svet.

Omenili ste že, da veliko potujete. Pred kratkim ste bili v Beogradu. Prebivali ste v hotelu Jugoslavija in o tem napisali kolumno. Kako vas sprejemajo v Srbiji kot Hrvata, v Zagrebu kot Hercegovca? Kako ste se navadili na te delitve?
Ne vem, povsod me dobro sprejemajo. Naša veliko hujša težava kot identitete, ki ste jih omenili, so mikrofašizmi, nekakšni lokalpatriotizmi. Po mojem mnenju najhujša ksenofobija tli prav v takih mikroksenofobijah, kjer je pomembnejše, iz katerega mesta si kot iz katere republike, ali te imajo za tujca iz kraja bogu za hrbtom. To velja zlasti za samooklicane velmože v nekdanjih središčih nekdanje države.

Kako pa se vam godi v Sloveniji? Beseda južnjak ima tukaj slabšalen prizvok. Lahko bi rekli, da ste ponosen južnjak, predvsem zato, ker ste iz Mostarja, rojeni pa ste v Ljubljani.
Dvakrat sem se v Ljubljani celo znašel v družbi, v kateri so razpravljali o urbanem fašizmu. Rekel sem: 'Pa saj sem jaz tu edini rojen v Ljubljani, v nasprotju z vami, ki živite tukaj.' 'Ponosni južnjak?' Počutim se Sredozemca in doma, ko sem v sredozemskem pasu. To je samo stran sveta … Dobro, obstajajo politični, gospodarski, družbeni, kulturološki razlogi, zakaj je ta beseda v Sloveniji dobila slabšalni prizvok. Po mojem mnenju je že čas, da se to spremeni.

Zakaj v vsakem okolju od človeka, ki se priseli, pričakujejo, da bo postal "njihov" oziroma koliko se mora tujec, prišlek dokazovati v novem okolju, da ga sprejme?
Veliko lažje živim, odkar sem sklenil, da se ne bom prilagajal. To sem povedal maloprej. Jaz sem jaz, človek, ki se pogosto seli, ki je živel v raznih okoljih in se povsod znašel, delal in se družil z ljudmi, hodil ven z njimi. Zelo hitro se vživim v življenje okolja. To sposobnost sem pridobil s selitvami. Zame ni težav, pred sabo ne vidim nobene ovire, preprosto zaplujem v okolje, v katerem se znajdem.

Zanimivo je, da so vas v Skandinaviji prepoznali kot "Jugoslovana"? Vas je to zmotilo? Kako ste se počutili?

To je bilo na Finskem. Bilo je zelo čudno. Italijani so ugotovili, da sem južnjak. Bilo jim je ljubo, ko so videli jugosa. Bilo je, kot da bi videli rojaka. Zgodilo se je v nekem finskem mestu, imena ne vem več, to je njihovo univerzitetno središče z veliko študenti z vsega sveta. Po ljudeh, ki so stopali k meni s steklenicami črnega vina v rokah in pili kar na ulici, bolj majhni, temnopolti, sem že od daleč videl, da so Italijani. To je sicer čudna sposobnost prepoznavanja, vendar so tudi oni od daleč videli, da sem jaz velik, utrujen tip, ki se vede, kot da se na smrt dolgočasi in pije pivo na ulici, jugos, in so krenili proti meni … klicajoč me: 'A, Jugoslavo! ... Južnjaški brat.' Kot da bi bili rojaki. To je evropski način prepoznavanja med južnjaki, severnjaki …

Zakaj želite "streljati na slovenskega predsednika"? Namigujem seveda na vaše verze iz najnovejše zbirke Želim postati terorist.
Ne bom govoril o njej, dokler ne bom odšel iz Slovenije. (Smeh.)

Zakaj prav slovenski predsednik?
Zato, ker sem to pesem pisal v Ljubljani. Imel sem stanovanje na Prešernovi cesti, iz katerega se vidi predsedniška palača. Blizu je spomenik Borisa Kidriča pred Cankarjevim domom … Lahko bi bil kateri koli predsednik. Mišljeno je streljanje na avtoritete, na manjšino, ki ogroža družbo, željo po hitri spremembi, morda z revolucijo, čeprav nisem nasilnež in tega ne bi naredil.

Pravo nasprotje tega ste.
To je pesniška figura.