Film je izzivalen od samega začetka. Pasqualino lepotec (Pasqualino Settebellezze, 1975) se začne z montažo črno-belih dokumentarnih posnetkov iz obdobja druge svetovne vojne: Hitler, Mussolini, nacisti, ki korakajo, bombardiranje, vojaki na vzhodni fronti, trupla v snegu, porušena mesta. Posnetke spremlja živahna rockovska glasba z izrazitim saksofonom. Že ta kombinacija slike in glasbe je bila nenavadna, celo nespoštljiva. Glasbi in sliki se pridruži glas, ki vnese noto ironije in skoraj vsak stavek konča z besedama "oh, yeah", izgovorjenima v angleščini. "Tisti, ki govorijo, da smo Italijani največji dedci na svetu. Oh, yeah," spremlja posnetek Mussolinija v polnem govorniškem zanosu. "Tisti, ki volijo desnico, ker so naveličani stavk. Oh, yeah," in vidimo pohod na tisoče vojakov. "Tisti, ki gredo naprej, naprej, le da bi videli, kako se bo vse končalo. Oh, yeah," in gledamo porušene ulice in hiše nekega zbombardiranega mesta.

Ta "oh, yeah" zveni tako anahronistično in sarkastično, da se začnemo smejati najbolj grozljivim dogodkom in osebnostim dvajsetega stoletja. Nevidni govornik nas tudi vabi, da se smejemo samemu človeštvu: "Tisti, ki mislijo, da je Jezus Kristus Dedek Mraz v mladosti. Oh, yeah," ali "Tisti, ki so začeli od malega, še niso končali in ne vedo, kaj k… delajo. Oh, yeah." Cela stvar ima pridih razprave v točilnici, v kateri se med prijatelji izlije ves prezir do stanja stvari v svetu. In vse je dopuščeno v takšnem pogovoru. Ne zanima nas, ali koga užalimo. Če bi s črnim humorjem in dobro mero cinizma obravnavali vse, kar nas je doletelo zadnja desetletja, od krvavega konca Jugoslavije do razočaranja nad demokracijo in kapitalizmom, in bi dodali še 11. september, propad arabske pomladi in stanje nenehne vojne v svetu, bi se približali pogledu na svet, kot ga ponuja ta film: razočaranje nad vsem človeškim, razen nad človeško zmožnostjo za preživetje. A tudi to ni nedvoumno dobra stvar, saj ne vemo, kaj vse smo pripravljeni storiti in do katere mere smo se pripravljeni ponižati, da bi preživeli.

Glavni junak filma je Pasqualino Frafuso (Giancarlo Giannini v svoji največji vlogi), domišljav predvojni neapeljski ženskar in (zelo) nepomemben mafijec. Poln sebe se sprehaja po ulicah Neaplja, medtem ko mu razne ženske pošiljajo poljube ali iz čistega zadovoljstva zagrizejo v svoj kazalec. Pasqualino, v belih hlačah in suknjiču ter s klobukom, naparfumiran in z nazaj zalizanimi lasmi, pa kot da lebdi, ko se sprehaja po ozkih ulicah mesta.

Pasquale je obseden z družinsko častjo in dostojanstvom, kar pomeni, da nadzoruje svojih sedem sester, ki garajo, da ga vzdržujejo, in grozi, da bo pretepel prvo, ki se bo nespodobno vedla. "Ne dopustite, da vam pogledajo v oči," jim pove. "Poglejte dol, sicer lahko pomislijo, da ste lahke ženske." Ko najstarejša sestra postane prostitutka, jo Pasquale res pretepe, a ga potem poniža njen zvodnik. Pasquale, za katerega je čast najpomembnejša stvar, ga ubije in s tem se začnejo njegove težave. Film sledi njegovemu poskusu, da bi se znebil trupla (razreže ga na kose in jih pošlje z vlakom v različna mesta), njegovi aretaciji, zaprtju v psihiatrično bolnišnico, dezerterstvu iz vojske in končno njegovemu času v nemškem koncentracijskem taborišču. Odloči se, da bo ta pekel smrti, degradacije in grotesknosti za vsako ceno preživel in da je edini način ta, da zapelje pošastno komandantko lagerja (Shirley Stoler).

V filmu je najbolj grozljivo smešno in najbolj smešni prizori so grozljivi: anarhist, ki se v koncentracijskem taborišču ponosno in uporniško ubije tako, da skoči v greznico, polno fekalij, ali prizor, v katerem Pasqualino v norišnici posili žensko, privezano na posteljo, ki je zrežiran kot komedija. Navajeni smo, da nam režiser da smernice. Lahko si marsikaj ogledamo, če režiser ustvari varno perspektivo, če čutimo, da obsoja slabo in podpira dobro. Lina Wertmüller tega občutka ne ustvarja.

Težko jo je opredeliti. Rojena je bila kot Arcangela Felice Assunta Wertmüller von Elgg Spañol von Braueich v bogati rimskokatoliški švicarski družini v Rimu. K filmu je prišla po karieri v gledališču kot asistentka Federica Fellinija pri filmu Osem in pol (8-1/2, Otto e mezzo, 1963). Istega leta je režirala svoj prvenec Kuščarji (I basilischi) o življenju v podeželskem italijanskem mestecu. Sledili so muzikali s popularno pevko Rito Pavone in celo vestern, preden je doživela mednarodni preboj z Mimijem metalcem (Mimì metallurgico ferito nell'onore, 1972).

Njeni filmi nimajo ideološke rigoroznosti italijanskih političnih režiserjev, kot sta bila Francesco Rosi in Elio Petri. Marksisti je nimajo za svojo. Italijanski levi režiser Nanni Moretti, recimo, nikoli ni skrival sovraštva do nje. V njegovem filmu Jaz sem samozadosten (Io sono un autarchico, 1976) je prizor, v katerem prijatelj pripoveduje Morettiju o režiserkinem uspehu v Združenih državah; da so ji celo ponudili, da postane dekanka filmske fakultete na Berkeleyju. Medtem ko govori, se Morettiju dobesedno spenijo usta in začne bruhati žolč. Italijanski intelektualci so menili, da je degradirala pomembno tematiko, s katero se je ukvarjala, da je vse zreducirala na najnižjo raven populistične komedije. Zanje je bil njen veliki uspeh v Ameriki tako nedojemljiv, a tudi na neki način žaljiv, kot je za ameriške intelektualce francoska kanonizacija Jerryja Lewisa.

V ZDA pa je pisatelj Henry Miller zapisal, da je Lina Wertmüller "boljša režiserka od katerega koli moškega". Ugledna kritika, kot sta bila Vincent Canby in posebej John Simon, sta jo imela za eno največjih režiserjev. Imela je velik uspeh pri občinstvu, še posebej v New Yorku. Bila je prva ženska, nominirana za oskarja za najboljšo režijo za Pasqualina lepotca, medtem ko je bil Giannini nominiran za najboljšega igralca. Film je bil nominiran tudi za najboljši scenarij in najboljši tujejezični film.

Pohvala ni bila enoglasna. Psiholog in preživeli v holokavstu Bruno Bettelheim je v dolgem eseju v reviji The New Yorker napadel Pasqualina lepotca kot film, v katerem črni humor ublaži pravo grozo fašizma in holokavsta ter ustvarja lažno predstavo o tem, kako so se obnašali ujetniki v taboriščih. Ameriške feministke so jo (s pomembnimi izjemami) zavrnile, celo obtožile mizoginije, v glavnem v zvezi s filmom Sredi morja, sredi poletja (Travolti da un insolito destino nell'azzurro mare d'agosto, 1974). "Ali ni Lina Wertmüller le eden od fantov," se je spraševala ena od njih.

Odgovor na to sicer verjetno retorično vprašanje je: ne. Težko je najti režiserja ali režiserko njene generacije, ki bi s takšnim užitkom prikazoval sesuvanje predstav, ki jih imajo moški o sebi, in bi bil tako zvest kronik moškega ponižanja, ki doživi svoj vrhunec (ali dno) v Pasqualinu lepotcu. Ko junak končno pride do komandantke, mu ta postavi ultimat: ali seks ali smrt. Vse Pasqulinovo bitje, njegovo preživetje je zreducirano na njegov spolni organ in njegovo moč, da je ves sestradan in prestrašen zmožen erekcije v njeni mračni pisarni med ukradenimi umetniškimi deli in fotografijo Hitlerja, ki vse strogo nadzoruje.

Režiserko je vedno zanimalo merjenje moči med spoloma in prizor seksanja Davida in Goljata, ki je nekje med grotesko in seksfarso, je vse obrnil na glavo. Čeprav je Pasqualino svoje telo ponudil, je jasno, da gre za posilstvo. Ona ima vso moč. V tem sem vedno čutil pridih ženskega maščevanja: postavljanje moškega v položaj ponižnosti, v katerem se pogosteje znajdejo ženske.

Pasqualino se po vojni vrne v Neapelj, v katerem so pod ameriško okupacijo ne le sestre, ampak tudi mati, zaročenka in vse ženske v mestu postale prostitutke. Režiserka ni tako površna, da bi trdila, da sta nemško koncentracijsko taborišče in Neapelj pod ameriško okupacijo eno in isto. Ti zadnji prizori so končno odkritje vizije človeštva, v kateri je svet bordel in vsi v njem na prodaj.

V Pasqualinu lepotcu je bila Lina Wertmüller na višku svoje nesramne, nesubtilne in neokusne moči. Njen smeh v čeljustih groze nikoli ni nehal odmevati, tudi štirideset let pozneje ne. Ko enkrat vidite sestradanega Pasqualina v progasti zaporniški obleki, kako na praznem dvorišču koncentracijskega taborišča žalostno kraka ljubezensko pesem komandantki, ga boste težko pozabili.

Morda je najbolj pretresljivo prav to, da je skupaj z Gianninijem režiserka naredila iz bahača, morilca in posiljevalca lik, s katerim se je nemogoče ne poistovetiti vsaj do neke mere in občudovati njegovo zmožnost preživetja. In to povzroči vprašanje, v kakšnem svetu sploh živimo in kakšni sploh smo. Zdi se mi, da ta film in Lino Wertmüller najbolje označita stavka iz besedila, ki spremlja dokumentarne posnetke z začetka filma: "Tisti, ki govorijo, joj, kakšen bordel! Tisti, ki govorijo, da je prišel čas, da se vsi dobro nasmejemo. Oh, yeah."