Nedavno objavljena neavtorizirana biografija, delo Jana Nováka, je sploh prva češka biografija Milana Kundere, enega najvidnejših pisateljev 20. stoletja. Že v preteklosti je veljalo, da so ga – če se je sploh govorilo o njem - pogosto obtoževali zaničevanja domovine in tudi sodelovanja s službo državne varnosti v času komunistične vladavine. Po svetu občudovan, na rodnem Češkem večinoma ignoriran – to se je zdaj nekoliko spremenilo, a ne v pozitivni smeri.

Življenje do selitve v novo domovino
Biografija Kundera: Český život a doba (Kundera: Češko življenje in čas) popisuje njegovo življenje do leta 1975, torej obdobje pred selitvijo iz takratne Češkoslovaške v Francijo. Knjiga je na Češkem deležna velike pozornosti, k polemikam so s svojimi odzivi prispevali tudi recenzenti, kritiki in mediji. Delo je sprožilo burno razpravo na nacionalni ravni o sporni osebnosti tega češko-francoskega pisatelja.

Leta 1929 v Brnu na Češkem rojeni Kundera je bil leta 1950 izključen iz češke komunistične partije zaradi "protikomunističnih dejavnosti". Postal je tarča oblasti in iz takratne Češkoslovaške emigriral v Francijo. Leta 1979 so mu odvzeli češko državljanstvo, dve leti pozneje pa je postal francoski državljan. Češko državljanstvo so mu vrnili šele decembra lani.

Njegova dela so dosegla svetovno slavo in prevode v več kot 40 jezikov, mnogi uspešni avtorji ga tudi danes navajajo kot navdih za svoje delo. Večkrat je bil tudi med kandidati za Nobelovo nagrado za književnost. Vendar pa obstaja ena država, v kateri Kundera še zdaleč ni priznan kot ključna literarna osebnost: Češka.

Tudi jezikovna selitev iz češčine v francoščino
Kundera je po selitvi v Francijo nekaj časa še pisal v češčini, leta 1993 pa je prešel na francoščino in se pozneje tudi zavezal, da ne bo v svoj materni jezik prevajal teh poznejših del. Od trenutka, ko je začel pisati v francoščini, se je distanciral od takratne Češkoslovaške.

In medtem ko se je večina čeških pisateljev vrnila iz izgnanstva – ali prihajala vsaj na obisk po padcu komunističnega sistema v letu 1989 – je Kundera s svojim obiskom domovine počakal vse do leta 1996. Po pisanju agencije APA je imel stike le s krogom tamkajšnjih prijateljev ter je na Češko potoval poredko, in še to inkognito. Zavračal je tudi prošnje čeških medijev za intervjuje in blokiral ali poskrbel za odložitev izida svojih knjig v češčini. Njegov slavni roman Život je jiude (Življenje je drugje) je bil na Češkem prvič objavljen šele leta 2016, torej 43 let po izidu v Franciji. (Pri nas je izšel leta 1979 v prevodu Dušana Barana.)

Avtor biografije Jan Novák, ki je dolga leta živel v izgnanstvu v Chicagu, je raziskavam za to delo posvetil štiri leta. Ob izidu je v skoraj polurnem intervjuju za spletni kanal DVTV obtožil Kundero, da je "lagal o svojem življenjepisu" in se "naredil za žrtev", medtem ko je v resnici bil med tistimi, ki so se okoristili pod komunističnim sistemom. Novák se med pisanjem knjige ni nikoli srečal s Kundero, piše portal Global Voices.

Nikoli zanikana vera v komunizem
Kundera ni nikoli zanikal, da je verjel v komunizem. Leta 1954 je napisal dolgo pesem Poslední Máj (Zadnji maj), v kateri hvali komunističnega junaka Juliusa Fučíka. Leta 1963 je prejel tudi državno nagrado Klementa Gottwalda za svojo dramo Majitelé klíčů (Lastnik ključev). Takrat so to vrhunsko nagrado podeljevali le najzvestejšim umetnikom. Kundera se je pozneje distanciral od teh del in jih ni navajal v svojem seznamu objavljenih del.

Pavel Kosatík, osrednji esejist in strokovnjak za češko identiteto, se je odzval na Novákovo knjigo z naslednjim zapisom: "Prebral sem skoraj iste vire, vendar je moj zaključek zelo drugačen od tistega, do katerega je prišel Novák, kar je normalno, vendar ne razumem, zakaj mora to blatenje obsegati 900 strani. Ta knjiga je tako monotona, da postane komična: kadar koli mora razložiti neko Kunderovo dejanje, se Novák odloči, da ga bo prikazal kot negativca. Ko sem jezen na nekoga (ker to je tema Novákove knjige), ali ni en stavek zadosti, da bi to izrekel? Zakaj bi napisali tako imenovano knjigo."

Ondřej Štindl pa je v časopisu Týdeník Echo napisal obsežen članek, naslovljen Naslednji krog v bitki Kundere. V njem med drugim beremo: "Optimist še lahko upa, da bo prišel čas, ko bo razprava o Milanu Kunderi premagala dolgotrajno nevrotično fazo. Mogoče je tudi, da bo v času spopadov in besednih vojn sledil čas pozabe in brezbrižnosti. To bi bilo grenko in groteskno, torej po svoje zelo kunderovsko."

"Krivec" za komunistično preteklost drugih
Omenimo še, da je lani izšla prva Kunderova francoska biografija, ki jo je napisal Jean-Dominique Birerre. Ob izidu je za češki Radio Prague International razložil, kako večina Čehov gleda na Kundero: "Imam vtis, da ga nekateri Čehi, vključno z intelektualci, prvič, krivijo za svojo komunistično preteklost, in drugič, da je tudi po žametni revoluciji ostal popolnoma neviden: da ni sodeloval pri ničemer ... čeprav bi bil lahko pomembna figura v svoji državi." Kunderove izjave in in izražena stališča so le še okrepila stereotip o njem, v katerega verjamejo mnogi na Češkem. Po njihovem so izgnanci živeli "udobno", saj jim ni bilo treba prenašati let cenzure, pomanjkanja osnovnih dobrin, prepovedi potovanj v času komunizma.

Največji udarec za Kunderovo javno podobo na Češkem pa je prišel novembra 2008, ko je tamkajšnji najvplivnejši tednik Respekt objavil precej senzacionalističen, a s precej dobrim preiskovanjem podkrepljen članek, ki je trdil, da obstajajo dokazi, da je Kundera sodeloval s češkoslovaško službo državne varnosti in ji poročal o kritikih komunističnega režima. Objava je sprožila mednarodni škandal, več nobelovcev jo je označilo za sovražno kampanjo proti Kunderi. Pisatelj je takrat vse obtožbe zanikal, vendar ni želel podati pojasnila in se je odločil, da tega medija ne bo tožil.