V središču sta predvsem zgodbi o dveh najstnicah z zapečateno usodo – Minnie in Lito. Minnie, ki prihaja iz afroameriško-portoriške družine, po smrti matere namreč postane del grško-ameriške družine svoje sošolke Lito. Ob navzočnosti novega člena, lahko tudi tujca, se spremeni družinska dinamika in na plano privrejo strahovi iz preteklosti, s katerimi se morajo družinski člani nepričakovano spoprijeti. Roman, ki torej temo priseljencev v ZDA osvetljuje predvsem skozi pogled tistih, ki jim v življenju ni uspelo, osvetli tudi temo migracij in tega, kdo je pravzaprav tujec.

Knjiga, ki je leta 2017 prejela nagrado EU-ja za književnost, je v prevodu Lare Unuk izšla pri založbi Goga, predstavili pa so jo na Slovenskem knjižnem sejmu.

Antropologinja in doktorica antičnih študij Svetlana Slapšak je v pogovoru ob izidu dela opomnila, da pogosto pozabljamo na to, da so migranti v različnih kulturah drugače razumljeni, navsezadnje se lahko tudi posameznik, ki se v upanju na boljše življenje odpravi v tujino, ob vrnitvi domov čez nekaj let počuti prišlek v rodni deželi. Knjigo pa je priporočila v branje tudi zato, ker predstavlja opomnik na našo, prav tako na migracijah temelječo, evropsko zgodovino, spodbudi pa lahko tudi razmislek, kako bi morali z migranti v Evropi ravnati danes. Pri tem je pohvalila avtoričin kompleksen slog pisanja, ki ga zaznamujejo dolgi stavki – "kot da pripoveduje v zamahu".

Realizem pomešan s strašno liričnostjo
Na neuspele poskuse iskanja boljšega življenja aludira že naslov romana. Dendriti so namreč živčni končiči, ki hranijo spomine, hkrati pa je to tudi termin za neponovljivo obliko snežink. Tako kot snežinke je tudi vsak spomin edinstven, a čeprav se nam zdi, da lahko spomine ohranimo za vselej, se tudi ti na neki točki razblinijo, podobno kot izgine posamična snežinka. Kot je o romanu dejala prevajalka Lara Unuk, je ta poln zanimivih podatkov o ameriški in grški kulturi. Iz nje "veje strašen realizem, pomešan s strašno liričnostjo, stavki skorajda kot filmska kamera drsijo z ene osebe na drugo".

Kalia Papadaki je zgodbo začela pisati v času gospodarske krize, postavlja pa jo v mestece Camden, ki ga sicer ni nikoli obiskala, a ga je izbrala zato, ker je to mesto nekoč veljalo za primer dobro razvijajočega mesta, z bogato industrijo, ki pa je klavrno končalo. Postalo je mesto opustelih tovarn, polno tolp, kjer izbruhi rasizma niso redkost.