Svojo igralsko pot je začela že v osnovni šoli, ko je hodila k Dragici Ahačič v Pionirski dom. In zdi se, da je prav njena prva gledališka pedagoginja močno zaznamovala pot prvakinje ljubljanske Drame, kjer je članica ansambla od leta 1985. V tem času je ustvarila neverjeten opus, ki obsega vse, od klasike, o kateri sama pravi, da ji zelo leži – bila je Ofelija, Schillerjeva Maria Stuart, Regan v Kralju Learu, Elmira v Molierovem Tartuffu, Calderonova Estelle, Varja in Ranjevska v Češnjevem vrtu, Irina v Treh sestrah, Gospa ministrica v Nušiću, Filumena Marturano v De Fillippu, krčmarica Mirandolina v Goldoniju, Tejrezias v Antigoni, – do moderne klasike (David Memet, Yasmina Reza, Howard Barker) in slovenske moderne klasike Vitomila Zupana, Dominika Smoleta, pa tudi sodobnejših imen, kot sta Dušan Jovanović in Vinko Möderndorfer. Zdaj v Drami pripravljajo besedilo Mileta Koruna Sveti mož, v katerem bo igrala vdovo, razpeto med greh in strast, saj se zaljubi v sina pokojnega moža iz prvega zakona.

Poleg tega se je uveljavila tudi kot pesnica, esejistka in dramska pisateljica. Njena drama Pod snegom je bila nominirana za Grumovo nagrado in bo novembra doživela premiero v Mini teatru. Ne glede na obsežno naštevanje, ki mu ni najti konca, ker so tu tudi vloge v filmih in televizijskih produkcijah ter več kot dvajset nagrad in nominacij, se Saša Pavček zdi umirjenja in preudarna oseba, ki raje kot perfekcijo na odru išče tiste 'napake', ki kažejo na človeškost lika, saj jo na odru najbolj gane občutljiva duša.

Obrazložitev Borštnikovega prstana se začne s citiranjem vašega uvodnega eseja v knjigo Na odru zvečer, z vprašanjem "Zakaj igralka igra?". Sicer je to zelo široko vprašanje in nanj ste že odgovarjali, pa vseeno, zakaj igralka igra?
To je temeljno vprašanje. V eseju sem predvsem zastavljala vprašanja o smislu, a če vse malo strnem, igralka brez odra ne more. To je bistvo njene eksistence, drugače bi bila mrtva ženska.

Vaš odgovor v eseju pravi "Da njeno bivanje nekam pelje". Kam pelje to bivanje?
To bivanje ne pelje, tako kot je zdaj videti, na rdečo preprogo, ampak vodi na makadam in gorske poti in včasih zelo hude prelaze, veliko je zastojev, vzponov in padcev. To nikakor ni enostavna in lahka pot, je težka življenjska pot, ki ima vmes tudi lepe jase in globoka jezera, kjer bi lahko tudi potonila.

Kakšni igralski svetovi se pri tem odpirajo? To "bivanje, ki nekam pelje" je verjetno odpiranje igralskih svetov.
To je res, ampak o tem, kakšni svetovi se igralcem odpirajo, odločajo drugi. To je paradoks igralstva, da ti vedno usodo določajo drugi in si figura, ki jo premikajo sem in tja. Moja prva vloga je bila vloga konja v Šentjakobskem gledališču, torej sem konj (smeh). Na tej šahovnici, v vseh teh koordinatah in v točno določeni potezi, pa je včasih zelo težko najti svojo svobodo. In če ne najdeš te svobode, tvoja igra ni prepričljiva in je prazna. To kar šteje, je igralska osebnost oziroma osebnost vsakega posameznika v predstavi ali na filmu ter zlasti skupna energija.

Kako ste sprejeli tako častno nagrado, kot je Borštnikov prstan?
Borštnikov prstan razumem kot potrditev svojega dela, kar so mi omogočali predvsem moji kolegi, kolegice v skupni igri. Sicer sem naredila dva samostojna projekta, vendar so pri gledališču, kot tudi pri filmu, radiu in televiziji, bistveni sodelavci. Zato to nagrado pojmujem tudi kot nagrado timskemu delu. Trenutno sem izpostavljena jaz, ker sem pač že toliko stara in imam za seboj veliko predstav, potem bo pa izpostavljen nekdo drug. Vse to pa je popolnoma nemogoče, če nimaš dobrih partnerjev na odru, če besedila niso dobro izbrana, režiserji in vsi sodelujoči. Velikokrat grejo energije v prazno, ker določene okoliščine niso naklonjene delu, če ni dovolj časa, celo neprimeren kostum lahko poruši vlogo.

Borštnikov prstan pravzaprav sprejemam z iskreno zahvalo vsem, s katerimi sem imela priložnost delati: največ seveda v ljubljanski Drami, v Gledališču Koper, SNG Nova Gorica, SSG Trst, v Gleju, tudi v Pekarni in drugih eksperimentalnih skupinah smo delali, pa se ni izšlo. Ampak to vse sodi zraven.

Pojavili so se tudi komentarji, da ste še mladi za Borštnikov prstan.
O tem, kdo prejme prstan, odloča komisija. To je zelo nehvaležno komentirati. Gotovo bi si ga zaslužila tudi kakšna starejša kolegica. Privoščim vsem, ki so ga dobili, in vsem, ki ga še bodo.

Včasih so pri mojih letih igralke pošiljali v pokoj, zdaj se ta doba daljša, kar je po eni strani za igralko dobro, da dela, saj je nedelo v gledališču ubijajoče. Po drugi strani pa je to strašno naporen poklic, ki ga je težko zdržati. Borštnikov prstan je velika odgovornost, da poskušaš ta standard – če ni preveč hvalisavo, da temu tako rečem – obdržati.

Mislim pa, da nagrade publiki, ki je najpomembnejša, ne pomenijo veliko. Publika gleda igralca takega, kot je v tistem trenutku. In če takrat publiko prepriča, je dober igralec, če pa ne prepriča, vse nagrade niso nič vredne. Nagrada je samo zunanja potrditev vsebine, ki jo je igralec dal na odru. To, kar je nevidno, nedokazljivo, a šteje največ, je igralčeva energija, ki se je zasidrala v gledalčevem spominu, in tega se ne da izmeriti, je skrivnost, in to mi je všeč. Ne zmanjšujem pa vrednosti nobene nagrade, vsak, ki jo je kdaj dobil, jo je gotovo prigaral. Res pa je tudi, da se lahko marsikomu zgodi krivica in nimaš sreče, da se predstava uvrsti na festival ali te po krivici spregledajo. To je pač treba vreči čez ramo in se osredotočiti na bistvo: igro!

V vseh letih svoje kariere ste odigrali 120 vlog. Katere so vam ostale v spominu?
Veronika Deseniška, ki sem jo še v gimnaziji igrala v Šentjakobskem gledališču, Samorog Gregorja Strniše, kjer sem igrala Uršulo, Schillerjeva Marija Stuart, ki sem jo igrala v alternaciji s sijajno Silvo Čušin, Marijo bi z veseljem še enkrat igrala, ker takrat, pri 27 letih, tej nalogi nisem bila dorasla. Zelo rada sem igrala Vito&Virginio, ki jo je režiral meni ljub Cavazza, vse Čehove sem zelo rada igrala, vsega Shakespeara. Pa cikel italijanske dramatike Filumena Marturano, Krčmarica Mirandolina v sodelovanju s Katjo Pegan, sončno osebnostjo, kar je za delo spodbudno. Čisto posebno mesto ima Angel pozabe Maje Haderlap v dramatizaciji in režiji Igorja Pisona, v likovni podobi Petre Veber, z glasbo Larena Poliča, ter z dvema meni zelo ljubima kolegoma Barbaro Cerar in Janezom Škofom. O tej predstavi me sprašujejo celo novinarji, kdaj bo, kam gremo na gostovanje? Res je doživela čudovit sprejem in najbrž ga še bo, vsaj upam.

Ena izmed vlog, ki vam je bila tudi zelo blizu, je Galactia v Slikah z usmrtitve Howarda Barkerja. Gre za močno žensko vlogo, nosilno vlogo, kar je še vedno precejšnja redkost.
Ja, preredko so na repertoarju nosilne ženske vloge, čeprav je ženske publike več in bi jih kompleksne teme o ženski, ki ima danes, v 21. stoletju, pomembno vlogo, verjetno zanimale. Tudi vloga slikarke je odpirala sodobna vprašanja ženske. Saj se lik bori za resnico, svobodo, je mati, ljubimka, umetnica, družbeno odgovorna in hkrati neizprosna v svojih stališčih. Howard Barker je odličen pisec ženskih vlog in je škoda, da ga pogosteje ne uprizarjajo. V Slikah z usmrtitve vzame za model baročno slikarko Artemisio Gentileschi, ki je bila unikum svoje dobe, njene slike pa so po umetniški moči fascinantne še danes. Imela sem srečo, da sem lahko to vlogo odigrala, saj me je že njeno slikarstvo inspiriralo.

Predstave ne morem ocenjevati, ker sem v njej igrala, dejstvo pa je, da mi je kot igralki izjemno ustrezala metoda dela avstralske režiserke Lindy Davies, ki je predstavo režirala. Tudi ona je igralka in nekakšen vodja oziroma coach, čeprav te besede ne mara, za velike filmske igralke, med njimi je tudi Cate Blanchett. Že na eni izmed prvih vaj sem zastrigla z ušesi, ko je rekla, da ne kot gledalka ne kot režiserka ne mara stalne napetosti, brušenja forme, prikazovanja dovršenega, a večkrat praznega artizma, zlasti pa zatiranja notranjih občutljivih vzgonov. Pri tem je zelo trpela tudi kot igralka, ko je morala neprestano izvrševati naloge, ki so ji bile naložene, iskati bolj formo kot vsebino. Tudi perfekcionizem v smislu artizma, ko nekdo briljantno izvede neki monolog, je nikdar ni prepričal. Kot tudi mene ni.

Zakaj?
Zato ker je to tu mišljena tehnična virtuoznost, ki je lahko perfektna in fascinantna, ampak če nima globine notranjega življenja, duše, me ne pritegne. Če nima tiste posebne 'napake', rane, reže, skozi katero bi lahko videla nekaj res človeškega, videla v srce igralca v minljivem trenutku njegovega igranja, ostane le forma. Včasih se mi zdi bolj dobrodošlo, da je nekaj tehnično ali kakor koli drugače manj popolno, se me pa globoko dotakne ali me iskreno nasmeji. Občudujem velike mojstre govora, oblikovanja vlog, transformacij, a tisto, kar me resnično vedno gane, pa je ranljiva duša na odru. To so lahko zelo drobni trenutki, ko se skozi kakršno koli stanje, tudi bedo, bolečino, srečo, pokaže, da je pred mano živ človek, ne samo virtuozni igralec na odru.

Lahko bi se reklo, da je skupni imenovalec vaših vlog ženska milina, mehkoba, ki jo je čutiti tudi pri Tejreziasu, sicer moškem liku, ki ga igrate v Antigoni.
Zelo sem bila vesela, da sem dobila moško vlogo. Mit o Tejreziasu govori, da je bil sprva moški, nato ženska in spet moški. Bogovi so ga kaznovali s slepoto, ker je v šali rekel, da ženska v ljubezni bolj uživa kot moški. Pri tej vlogi se mi je zdelo, da mora spregovoriti ženska/moški v temeljni sporočilnosti boja za trezno presojo, za mir. V vojnih časih so bile ženske tiste, ki so skušale strezniti moške, tiste, ki so bile glas razuma v nesmiselnih potezah avtokratskih voditeljev, ki smo jih imeli v zgodovini sveta zelo veliko in jih imamo še zdaj. Gre za tiste ljudi, ki skušajo te zaslepljene, vase zaverovane narcise, trmaste, samo v svojo 'resnico' prepričane posameznike obrniti in jim pokazati posledice njihovih krutih odločitev.

Kreon je pravzaprav slep, ne Tejrezias, slep, ker trmasto vztraja pri svojih načelih, ki pa niso človekoljubna. Tejrezias pa je glas razuma in tega, kar tudi sama skušam zagovarjati: da mora biti človek in njegovo dostojanstvo na prvem mestu. Pri tej vlogi sem se odločila, da uporabljam moški in ženski spol v istem stavku, na primer "prestrašil sem se, preizkusila sem …". Ta določitev me je prešinila v hipu, ko sem videla neko oddajo o dekletu, ki je v istem stavku uporabljalo ženski in moški spol, ker se z nobenim spolom ni želelo identificirati, marveč je hotelo biti samo človek. Najbrž ni želelo opredeljevati svojega spola, ker tega ne čuti kot nekaj pomembnega; zelo verjetno je želelo poudariti temeljne človekove pravice, ki morajo biti enake za vse, ne glede na spol, versko prepričanje ali narodnost. Meni pa se je zdelo, da je bila prav ta vloga priložnost, da borbo za človekove pravice, za katere se bori Tejrezias, prikažem skozi lik, ki ima morda tudi ta privilegij, da je moški in ženska hkrati. To se sicer na odru lahko sliši zelo posebno in morda celo kot napaka, ampak gre za poseben, morda radikalen prikaz zagovarjanja človekovih pravic ne glede na spol. Zanimivo, da pri tem dekletu tudi videz ni bil zavezujoč, ni deloval ne žensko ne moško, v ospredju je bilo njeno stališče.

Glede na to, da se v političnem prostoru vse bolj vračamo k tradicionalnim vrednotam, kar pozdravljam, ker s tem mislim na etične in moralne imperative, kot so poštenost, enakost, pravica do dela, izobraževanja, sočutje itd., ne smemo pozabiti na pravice ljudi, ki so v družbi deprivilegirani, ter seveda na pravice žensk, ki so si jih ženske zelo, zelo težko izborile v prejšnjem stoletju in jih moramo spoštovati ter obdržati.

S porastom tradicionalnih vrednot se zdi, da se vse bolj pozablja na vse, kar je bilo doseženo.
Se strinjam, da se lahko s porastom propagiranja tradicionalnih vrednot mentalno vrnemo v prejšnja stoletja. Feministke so naredile ogromno, prehitro se pozablja, da je bila volilna pravica žensk uvedena šele v začetku 20. stoletja oziroma ponekod še kasneje. Mislim pa, da je pravilno tisto, kar čuti vsaka posameznica sama zase, da je njena svobodna volja in njena lastna odločitev. Ne vidim potrebe, da bi ženske pridobivale t. i. moške lastnosti, da bi lahko konkurirale na področju dela in zavzemanja tradicionalno predvsem moškim dodeljene vodilne položaje. Sinergija, sodelovanje ljudi različnih spolov, pogledov in sposobnosti se mi zdi najboljša pot. Prav tako se mi tudi ne zdi nič narobe, če si ženska želi biti samo žena in mati. Tudi to je pomembno in spoštovanja vredno poslanstvo. Važno se mi pa zdi, da se ženska za to svobodno in z radostjo odloči.

Na vsak način, ampak vsaka ženska mora zavzeti svoje mesto.
Tako. Mislim, da je vsak človek na svetu, ne glede na stopnjo izobrazbe, telesne in druge sposobnosti, koristen za skupnost in mora biti kot oseba spoštovan. Omogočeno in s spodbudo podkrepljeno pa naj bo vse, kar človeku pomaga, da lahko razvije vse svoje sposobnosti. Kajti čisto vsak človek lahko prispeva, če dela tisto, kar ga veseli, kar rad dela. Tako se počuti vrednega in sprejetega.

Zelo sem vesela, da v restavraciji Druga violina strežejo ljudje s posebnimi potrebami, z Downovim sindromom. To je primer prakse, ki je bila pred leti popolnoma iluzorna, prek nje pa vidimo, kako nas, ki smo tako prepričani o lastni superiornosti, njihov svet bogati.

Spomnim se, ko sem igrala slepo žensko v Uršuli Howarda Barkerja v režiji Janeza Pipana, da sem med pripravami na vlogo hodila v Zavod za slepe in slabovidne. Tam sem spoznala, kako različno in na več ravneh ljudje čutimo. Spoznala sem, da na tako bogate načine jaz nikdar ne bom znala čutiti.

Tudi v vaših dramah so liki, ki so drugačni. Ste pri tem izhajali iz tovrstnih razmišljanj?
Ja, res sem izhajala tudi iz teh razmišljanj. Iz sočutja do ljudi, ki so po krivici spregledani, potlačeni, v slabšem položaju. Danes mora biti vse perfektno, popolno, ženske večno mlade, moški bogati in uspešni, vsi morajo biti brez kakršnih koli brazd, težav, kar je popačena slika. Predvsem je to vsiljena podoba, ki sledi samo zahtevi, da bolj trošimo, da si kupimo nadomestke, ki naj bi bile obliž za notranje rane. To je veliko slepilo, ki sledi nareku kapitala.

Med pripravami na intervju sem dobila občutek, da se v vas prepletata melanholija in optimizem, pogosto tudi omenjate citat iz Antigone "Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu".
Morda sem ravno zaradi svojih melanholičnih senc, ki so se me polastile, zaradi temačnosti življenjskih izkušenj in zaradi karakterja, ki ga imam, lahko doživela tudi drugo, sončno plat svojega značaja in svojega dela, tudi humorja. A to brez lastne volje ne bi šlo.

Kaj potrebuje dober komik?
Vedeti mora, kaj je njegov namen, kaj želi s humorjem sporočiti občinstvu. Njegovo delo ne sme občinstva samo zabavati. Smeh deluje sproščujoče, očiščujoče, zato je toliko bolj važno, kaj vlije v ljudi. Če to skrito sporočilo prinese gledalcu za današnji čas relevantno spoznanje, etično vrednoto, je smisel komedije upravičen. Komik mora biti resen. Vse, kar dela, mora biti smrtno resno, kot bi igral tragedijo, resno dramo. Obenem pa si mora dopustiti toliko svobode, da s humornim načinom opozarja na neumnosti, ki so sestavni del komedije. V današnjem svetu je vedno več neumnosti, zato je komedija edino zdravilo, da se tega zavemo, morda celo odpravimo. Verjamem, da so ljudje v osnovi zdravo, naravno pametni, a s poneumljanjem vsepovprek se spremenijo v množico enako nemislečih, in to množico je laže voditi. Tako nas vlečejo za nos moderni svetovni trendi, od korporacij do bank, vse, kar služi oblasti kapitala, neoliberalizma. Vsi smo nevede vpeti v vsesplošno modernizacijo, ki je velikokrat le lovka interesov velikega kapitala ter svetovnih političnih interesov. Na žalost nas poneumljajo tudi nekateri mediji, zlasti hitre, nepreverjene, senzacionalistične informacije. V umetnosti nas poneumlja slab okus. Na žalost nas tudi izobraževanje lahko oropa mišljenja s svojo glavo in pristne kreativnosti.

V osnovni šoli sem hodila v Pionirski dom k Dragici Ahačič, ki je ne boste našli na internetu, čeprav je naredila pionirsko delo profesionalizacije gledališke vzgoje mladih. Danes v gledališče hodi vedno manj gimnazijcev, vse manj je tudi gledališke vzgoje. Sem proti prisilnemu obiskovanju gledališč, zdi pa se mi nujno, da se mladini ponudi več kreativne posvečenosti. Gledališče je zelo široko ustvarjalno polje, marsikdo lahko v njem najde zanimiva področja; od oblikovanja scenografije, ustvarjanja glasbe, kostumov, izdelovanja rekvizitov. Poleg tega pa je za mlade dobro, da najdejo neki krožek, kjer se lahko pogovarjajo o svojih problemih. Gledališče pa nudi krasna izhodišča za takšne pogovore, scenske improvizacije, kjer se marsikatera travma lahko odpravi.

Ni nujno, da je samo šport tisto področje, ki nudi mladim oporo. Tako kot telesna kultura je tudi duhovna zelo pomembna in umetnost oplemeniti duha. Umetnost je res zelo pomembna za razvoj mladine. Država in politika sta bolj orientirani na šport, ker se jim verjetno zdi, da so športniki edini, ki lahko ponesejo ime Slovenije v svet. Odlično, da ga, vesela sem uspeha in vztrajnosti, borbe naših športnikov. A smatram, da je treba tudi delu znanstvenikov in umetnikov dati enako pozornost.

Tukaj se zrcali tudi splošen odnos politike do kulture.
Ja. Ta je na zelo nizki ravni. Umetnost in kultura politike resno ne zanimata, bolj na povrh in po potrebi za lastno promocijo. Odnos se odraža tudi v splošni kulturi, tudi v tem, da je vedno več smeti, kiča. Produkti se sicer množijo, premalo pa je presežkov na vsebinski in s tem tudi na estetski ravni.

Na prvi pogled se zdi, da sta si igralski in pisateljski poklic zelo blizu, vendar si nista; eden nastaja v gibanju, drugi z vztrajnim sedenjem. Eden misli zapiše, drugi jih udejanji. Kako ju združujete?
Realno ju zelo težko združujem. Za pisanje je treba veliko časa in tudi prostega teka, kjer ne delaš nič, nič, nič. Tega pa imam zelo malo. Pomagam si s tem, da si zapisujem drobne stvari, kasneje se jim posvetim, ko imam več časa in miru. Vendar brez enega in brez drugega ne bi mogla živeti. Potrebujem osamitev, vsaj nekaj ur na dan, če pišem. A ne bi mogla živeti brez kolegov v gledališču, ker jih imam zelo rada. Brez tega živega življenja gledališča bi kar potonila v samoto.

Ja, pisateljski poklic je zelo samoten.
Ne gre drugače. Za pisanje je potrebna samota. Zbranost, da ostaneš v svojih mislih, da jih tudi potrpežljivo čakaš. A pisatelj potrebuje predvsem dobrega, poglobljenega urednika, tako kot igralec potrebuje izvrstnega režiserja. Pri nas take urednike imamo, vendar so zelo zaposleni in jim svoja besedila pošljem šele, ko sem v besedilo prepričana. Idealno bi bilo, če bi takrat šele resno zagrabila, po ostri uredniški kritiki.

Pri pisanju dramskih tekstov pa je idealno, da jih lahko, ko so dovolj zreli, vsaj nekaj časa gneteš skupaj z igralci. Ne nazadnje so tako nastajala Shakespearova, Molierova dela, in to je najboljša pot do dobrih dramskih besedil. Na ta način je nastala komedija Bužec on, bušca jaz, ki sem jo odigrala več kot petstokrat, tudi monokomedija Al' en al' dva je nastala na pobudo igralca Aleša Valiča, če bi imel zadrege, bi jih z veseljem skušala odpraviti. Zelo sem vesela, da je to komedijo igral tudi Zdenko Perec, ki je dobil Linhartovo nagrado za najboljšega amaterskega igralca. Največ mi pomeni, da lahko igralci iz mojih tekstov naredijo dobre vloge.

Na AGRFT-ju poučujete umetniško besedo. Kaj je to?
To je interpretacija proze in poezije. Predmet je na program v 3. letniku, recitiramo pa Prešerna, Cankarja, Kosmača, Lojzeta Kovačiča, poezijo slovenskih klasikov, tudi Shakespeara, Erazma Rotterdamskega, sodobne pesnike, ljudske pesmi itd.

V slovenskem jeziku je zapisana naša identiteta in to, da se jezik spreminja, ne pomeni, da se tudi naša identiteta spreminja. Vprašanje pa je, ali se skozi spreminjanje jezika spreminja tudi odnos do nas samih?
Seveda, jezik je identiteta in dom. Pravilno je, da se jezik spreminja, saj je živ organizem. Moti pa me, če se spreminja po nemarnem, zaradi neznanja, modnih trendov, malomeščanščine. Vsak dan se jezim, ko hodim mimo ljubljanske banke in gledam reklamni slogan "Vem zakaj." brez vejice (!). V našem okolju mrgoli reklamnih sloganov z nepotrebnimi tujimi besedami in brez lektorske obdelave. Na Filozofski fakulteti pa vsako leto zaključi študij ogromno slovenistk in slovenistov, ki potrebujejo službo. Tako da sem prav jezna in bi tistim podjetjem in trgovinam, ki v reklamah delajo jezikovne napake, prisodila denarne kazni. Večina narodov zelo resno skrbi za svoj jezik in pazijo, da ne postane spaček. Nedopustno je, da vse, kar je javno napisanega, ni lektorirano, saj se napake potem kar širijo. S tem bi imeli tudi mladi slavisti pošteno in plačano delo v svoji stroki.

Poleg tega pa je slabo za nas, če nimamo lepega odnosa do jezika. Če nimamo odnosa do jezika, je to tako, kot če nimamo odnosa do samih sebe, do svoje zgodovine, umetnosti in literature, ki je temelj naše narodne identitete. Naloga vseh, ki posredujemo slovenski jezik javnosti, je, da ga ohranjamo v vseh sredinskih legah in v vsem njegovem bogastvu. Najbolj pomembno pa je, da ohranjamo slovenščino na vseh področjih, zlasti na znanstvenem in humanističnem področju; strokovna literatura, kot tudi vsa druga, mora biti ustrezno prevedena in dostopna v slovenskem jeziku. In to ne samo na spletu, kjer se marsikaj porazgubi, marveč v lektoriranih knjižnih izdajah.

Kot otrok ste imeli disleksijo in pravijo, da so dislektiki precej bolj vztrajni in da so posledično tudi bolj nagnjeni k perfekcionizmu.
To je popolnoma res. Kot otrok sem bila introvertna, sramežljiva in sem se morala zelo boriti, da sem se vključila v kakršno koli izobraževanje. Od baleta sem zbežala, ker so začeli šteti in še danes se bojim, ko moram na odru izgovarjati številke. Pri tem se še vedno zmotim. V osnovni šoli sem imela velike težave z redom in sistematiziranjem, s števili v zaporedju. Še zdaj čutim enako tesnobo, ko moram urejati takšne stvari, se pa zelo trudim, da kljub temu vse opravim.

Verjetno sem se tudi zato, ker sem bila že kot otrok pogosto izpostavljena kritiki, navadila na negativno kritiko in se jo naučila sprejeti, tako da me negativna kritika lahko celo spodbudi.

Pravijo, da so dislektiki bolj nadarjeni, možno da. A mislim, da je mistifikacija nadarjenosti v tem primeru in tudi na splošno brez pomena. Zlasti še označevanje 'čudežni otrok' in podobno. Vsi ljudje imajo kakšen dar, jih kaj zanima, veseli. To je treba opaziti, spodbuditi. Geniji se brez dvoma rodijo, a tudi ti govorijo o stalnem delu, ne zato, ker bi jih nekdo v to prisilil, ampak zato, ker jih je to resnično zanimalo, veselilo. Mislim, da je strast tista, ki prinese rezultate, in tudi, vsaj pri meni, nadomešča disciplino ter dril.

Je posledica disleksije tudi to, da ste že od otroštva dalje bolj pozorni na glas? Kaj vas pri glasu pritegne?
Ker sem imela težave z branjem, sem kot otrok veliko poslušala. Brata sem prosila, da mi je na glas bral, jaz pa sem se sproti na pamet učila. Kot otrok sem imela zelo dober spomin, kot ga ima večina.

Glas je zrcalo duše, je pa prepričljiv takrat, ko smo mi taki, kot smo. Takrat je glas čist. Ko je naša misel čista, je tudi glas kristalno čist, čistost pride do ljudi, pa čeprav smo morda hripavi. Glas zazveni v svoji polnosti takrat, ko si dovolimo biti igriv otrok in damo prosto pot svoji domišljiji.

Kaj vse je od množice odigranih vlog ostalo v Saši? Kako so se vse te vloge vtisnile v vas?
Joj, to je zelo težko vprašanje, ker sebe ne vidim. Morala bi si vzeti čas in o tem premisliti. Ko odigram svojo vlogo in stopim z odra, sem taka, kot sem. Verjetno pa vseeno te vloge nekje ostanejo.

Trenutno v Drami postavljamo na oder besedilo Mileta Koruna Sveti mož, v katerem so usedline vseh njegovih režij, usedline evropskega gledališča zadnjih petdesetih let – čutiti je Strindberga, Cankarja, ki ga je Korun ogromno in mojstrsko režiral, čutiti je Shakespeara. Vse to pride na dan v transformirani, drugačni in ustvarjalcu lastni obliki.

Se te vloge, v spremenjeni obliki, kažejo tudi skozi druge, nove vloge?
Idealno bi bilo, da bi enkrat delala z režiserjem/režiserko, ki bi me znal 'očistiti', da bi se otresla vseh že odigranih vlog, vsega balasta, ki se je nabral. Nehote se človek, sploh zdaj, ko moramo hitro priti do rezultata, zateče v že znane vzorce. Vsako vlogo je treba začeti z ničle, če ti kdo z zunanjim pogledom pomaga, je bolje. Ne moreš se sam popolnoma pregnesti, ne moreš se popolnoma sprati. Mogoče bom to vseeno morala res narediti sama.