S Tadejem Golobom smo se pogovarjali za Sobotni Dnevnikov izbor. Med drugim je povedal, da se v glavnem detektivskem junaku prepozna.

Kriminalna serija Jezero prihaja na prvi spored Televizije Slovenija 22. Decembra. Gledalci so prva dva dela že lahko videli na Ljubljanskem filmskem festivalu in odzivi so bili odlični. Gre za prvo televizijsko uprizoritev kakega vašega dela. Ste to težko pričakovali?
Da. Jaz sem si zelo želel, da bi moje knjige doživele nadgradnjo v drugih medijih. Moram priznati, da sem bil kar nemiren na Liffu v Cankarjevem domu, pa čeprav sem dela serije videl že prej, na domačem računalniku. Dlje kot sem ju gledal, bolj sproščen sem bil. Samo čestitam lahko celotni filmski ekipi za ta dosežek.

Pri nastajanju serije ste sodelovali tudi sami. Pri ekranizaciji je in ni bila moč v vaših rokah. Bili ste eden od scenaristov. Vam je bilo kot piscu težko spustiti popolni nadzor nad zgodbo?
Da. Kot pisec si alfa in omega. Ob tebi sta seveda še urednica in lektorica, ampak ti imaš v rokah škarje in platno. Pri nadaljevanki ga nisem imel. Z nekaterimi spremembami sem se težko sprijaznil, a sem potem videl, da so imeli prav. Za nekatere spremembe pa bi bilo bolje, če jih ne bi bilo. Mislim, da gledalci tega niti opazili ne bodo.

Kaj vas je pritegnilo h kriminalkam? V enem od intervjujev ste povedali, da je to težek žanr.
Sem slutil, da je težek žanr. Ko sem se ga lotil, sem si bil hvaležen, da se z njim nisem spoprijel že prej. Nastopa veliko število oseb, razmerja med njimi morajo biti natančno vzpostavljena, vzročno posledične razmere tudi. Vse se mora ujemati. Paziti moraš na zaplet in razplet, ki sta zelo pomembna. Kriminalke sem se lotil zato, ker me je ta žanr zelo zanimal, tudi sam sem bralec kriminalk, pa tudi zato, ker gre za popularen žanr. Moral sem od svojega preživeti. Nisem več mogel pisati nekih osebnostnih romanov.

Kriminalki Jezero je sledila kriminalka Leninov trg in zdaj ob Slovenskem knjižnem sejmu še izid tretjega dela zgodbe o detektivu Tarasu Birsi, Dolina rož. Kaj jih veže, kaj razlikuje?
Ekipa je veš čas ista, dopolnjujem jo sicer z novimi osebami. Ko sem začel pisati, sem sklenil, da zgodbe ne bom pisal zamrznjene v času, da se bodo liki morali spreminjati. To je težje kot, če se liki ne bi spreminjali. Do zdaj mi je to lepo uspevalo in mislim, da je ta Dolina rož neko logično nadaljevanje prejšnjih delov. Zanimiva je.

Tri ste napovedali, tri ste napisali. Sledi še četrta kriminalna zgodba z detektivom Birso?
14 dni je, odkar sem končal s pisanjem tretjega dela, in če bi me pred tednom dni vprašali, bi rekel, da ne. Zdaj pa ne vem. Do novega leta imam še neke druge obveznosti, potem pa se bom moral odločiti, kaj bom počel v letu 2020. Ne vem. Navsezadnje se mi je pisanje o teh junakih priljubilo. Ni izključeno, da se ne bom lotil še enega dela.

Koliko časa nastaja delo? Znani ste po tem, da preden začnete pisati, opravite raziskavo. Pri Jezeru ste na primer sodelovali s forenzičnimi strokovnjaki, pri enem od vaših prejšnjih del pa ste se celo vpisali na tečaj boksa.
Za roman Ali boma ye! sem eno leto in pol hodil boksat. Bilo je koristno, če ne, bi se mi zapisala kakšna bedarija več. Ko sem se lotil pisanja Jezera, sem mislil, da bo bolj enostavno, da bom napisal knjigo in si tam, kjer bom potreboval pomoč, naredil oznako. Tako ni šlo. Sem moral poiskati ljudi, ki so mi pomagali, in z njimi še zdaj sodelujem. Tukaj pa bi želel povedati eno stvar. Jaz teh ljudi nikoli ne sprašujem o razmerjih v njihovih službah. Tistim, ki mislijo, tistim, ki so se prepoznali, in nekateri so se menda na policiji res prepoznali v Jezeru in Leninovem parku, naj povem, da sem si vse izmislil. Razlagali so mi le o strokovnem delu. Nekateri so me prosili, da jih ne bi omenjal.

Koliko je Tadeja Goloba v Tarasu Birsi?
Precej. Na različne načine. Nekatere stvari so se meni res zgodile, nekatere stvari bi se mi lahko zgodile oziroma jih opisujem tako, kot bi se počutil, če bi se mi zgodile. Tega je precej. Mi je pa zdaj, ko sem gledal prva dva dela serije Jezera, lažje. Ne predstavljam si več sebe v detektivu, ampak Sebastiana Cavazzo.

Tudi v drugih vaših junakih in v drugih delih vas je mogoče najti. To ste priznali v enem od intervjujev. Z biografijami imate izkušnje. Pisali ste jih o športnikih, pa o igralki Mileni Zupančič, pisali ste tudi o naši nekdanji premierki. Bi kdaj oziroma kdaj bi napisali avtobiografijo?
Zdaj ne čutim nobene potrebe. V vseh delih je res nekaj mojega, nekaj biografskega. Za zdaj torej ne razmišljam o tem, ampak ne vem, kako bo, ko bom zelo, zelo star.

Pravijo, da ste eden redkih slovenskih pisateljev, ki lahko od svojega dela živi. To je v Sloveniji uspeh, kajne?
To je zame velik uspeh. Bil sem v več krizah, na finančne mislim, ob tem pa posledično tudi druge. Po Jezeru, po teh 10.000 prodanih izvodih in knjižničnem nadomestilu ter snemanju nadaljevanke, pa se je tako seštelo, da lahko živim. Nikoli pa ne moreš vedeti, kaj bo. Že naslednja knjiga se lahko ne prodaja dobro in si v težavah. Za zdaj je v redu.

Katera je naslednja? Vem, nehvaležno vprašanje, a bralce gotovo zanima.
Naslednja bo nekaj popolnoma drugega. Decembra jo moram dokončati. Pišem neke vrste scenarij oziroma adaptiram knjigo Janeza Jalna Bobri. Priredil jo bom za strip. Da, za to slovensko klasiko sem dobil naročilo. Zelo prijetno mi je, da jo bom lahko prestavil v besedilo za strip. Ilustrator bo nekdo drug. Za naslednje leto pa še ne vem, kaj bo. Se bom decembra odločil.

Skoraj vseh žanrov ste se že lotili. Bi se lotili tudi ljubezenskega romana?
Da, razmišljam o tem. Razmišljam, da bi naredil en tak "doktor roman". Tak bi bil verjetno tudi naslov. Nisem sicer nobenega prebral. Bomo videli, še ne vem. Niham od novele pa do ne vem vsega še.