Gre za album, izdan dva meseca po smrti pevca Iana Curtisa, ki si je vzel življenje pri le 23 letih na današnji dan pred natanko štirimi desetletji.

V luči tega dejstva je sporočilo besedila pesmi Isolation precej v nasprotju z aktualnimi pozivi k (samo)izolaciji zaradi dobrobiti drugih, ki jih sporočajo zunanji glasovi. Isolation pa je tudi ena tistih skladb, temačna in sporočilno težka besedila katerih so v skrajnem nasprotju z njihovo siceršnjo poskočnostjo.

Ključen preobrat perspektive
Joy Division je bil eden izmed bendov, ki so zaznamovali obrat od punkovskega "J***te se" k postpunkovskemu "Jaz sem zj***n". Slovo Iana Curtisa tik pred turnejo te mlade manchestrske zasedbe po ZDA je bilo tako rekoč prvi očitni samomor v svetu rock’n’rolla. Poleg epilepsije, ki so ji bili podvrženi tudi njegovi odrski nastopi, je trpel tudi za hudo depresijo ter občutki razočaranosti nad samim sabo zaradi propadajočega razmerja z ženo Deborah. Par se je poročil že v najstniških letih in zgolj leto dni pred Curtisovo smrtjo povil edinko Natalie.

"Ne, ne misli resno, to je umetnost"
Pol leta po rojstvu hčere se je spustil še v ljubezensko razmerje z belgijsko novinarko Annik Honoré, nemara edino, ki je besedila pesmi zadnjega albuma vzela resneje kot drugi in ne le kot sestavni element rock’n’roll persone. Dojela jih je kot opozorilne znake in o tem spregovorila s Tonyjem Wilsonom, tako rekoč ključno figuro manchestrske – sprva povsem alternativne – glasbene scene, neločljivo povezanim z zgodovino Joy Division. Wilson se je pozneje tako spominjal njunega pogovora, ki sta ga imela dva tedna pred Curtisovo smrtjo: "Vprašal sem jo, kaj misli o novem albumu, ona pa je odgovorila: 'Groza me je.' 'Česa te je groza?' sem jo vprašal in odgovorila je: 'Ne razumeš? Resno misli.' In jaz sem rekel: 'Ne, ne misli resno, to je umetnost.' Ampak, veste kaj? Resno je mislil."

Curtisova besedila je zaznamovala neprizanesljiva samorefleksija, njegov pojmovni svet se je vrtel okoli odtujenosti, obupa, praznine. Kot je navajal sam, je literarni navdih našel v delih Burroughsa, Dostojevskega, Nietzscheja, Sartra, Kafke, Hesseja, Ballarda … Tudi ideja za ime zasedbe Joy Division izvira iz s psevdonimom Ka-tzetnik 135633 podpisanega romana House of Dolls, ki omenja s tem nazivom poimenovano krilo koncentracijskega taborišča, kjer so nacisti za svoje spolne užitke zadrževali Judinje.

Med glasbenimi navdihi pa je Curtis navajal Davida Bowieja, Iggyja Popa (še posebej njegovo odrsko prezenco), Sex Pistols (njihov koncert v Manchestru je "zakrivil" osnovanje več za zgodovino glasbe pomembnih tamkajšnjih zasedb, tudi Joy Division), Jima Morrisona (The Doors so bili eden Curtisovih najljubših bendov), Kraftwerk, Roxy Music, Neu! ... Vendar je v intervjuju za radijsko postajo BBC Radio Blackburn (danes BBC Radio Lancashire), za katerega se je izkazalo, da je bil njegov zadnji, o glasbenem navdihu dejal: "Ne obstaja nihče, za katerega bi lahko rekel: 'Imam vse njegove plošče' ali 'Menim, da je izjemen' ali pa 'Plošče te zasedbe' /.../ to bi bilo zgolj čudno."

S Curtisovo smrtjo je prenehala obstajati tudi zasedba Joy Division, ki jo navajajo kot eno izmed najboljših britanskih zasedb vseh časov, četudi je bil njen obstoj kratkotrajen. Predvsem pa je s časom naraščal Curtisov status legende. In kot tudi sicer velja za legende, je skozi čas "znanih" vse več detajlov, saj se v iskanju oprijemljivega dodajajo, razlagajo ali pa pač po svoje razumejo zgodovinska dejstva, kakor počne tudi ta članek. Na delu sta neizbežno mistifikacija osebnosti in dandanes še bolj neizbežno tudi komercializacija njegove podobe.

Werner Herzog in Iggy Pop
V zgodnjih urah 18. maja 1980 se je Ian Curtis obesil v kuhinji v hiši, v kateri je domoval z Deborah in hčerko, ki pa ju zaradi razhajanja med zakoncema ni bilo tam. Pred tem si je ogledal tragikomični film Stroszek (Werner Herzog) in poslušal album The Idiot (Iggy Pop). Po avtobiografski knjigi Touching From A Distance (besedna zveza iz pesmi Transmission), ki jo je napisala Curtisova vdova 15 let po njegovi smrti, so leta 2007 posneli film Control (Nadzor), naslov katerega je navdihnjen s pesmijo Joy Division She’s Lost Control, ki ga je režiral Anton Corbijn.

Nizozemec, tako rekoč uradni fotograf večine rockovskih velikanov, ki sicer ni avtor znamenite serije fotografij Joy Division za glasbeno publikacijo NME, pa njihovo življenjsko okolje opiše nekako tako, kot je videti na tistih posnetkih: "Ko sem leta 1979 v Manchestru prvič srečal Joy Division, me je tamkajšnja revščina osupnila. Ljudje so bili zelo slabo oblečeni, nosili so tanke plašče, drgetali so v mrazu in kadili." Šlo je za življenje v industrijskem, z betonom obdanem okolju. Kot je v enem izmed intervjujev povedal Bernard Sumner, je prvo drevo videl šele pri starosti devetih let. Sam je bil pred leti nasprotnik pobude, da bi Curtisovo hišo spremenili v muzej, saj bi po njegovem mnenju s tem postala "spomenik samomoru".

Pet let pred filmom Control pa je v kinematografe prišel 24 Hour Party People (24-urni žurerji), ki spremlja zgodbo Tonyja Wilsona (1950-2007). Ustanovitelj založbe Factory in pozneje še nočnega kluba z istim imenom, kasneje Haciende, je bil znan obraz tudi v širši javnosti, saj je bil voditelj več razvedrilnih oddaj na lokalni televiziji Granada. In prav pod njegovim okriljem so se Joy Division prvič pojavili na televizijskih zaslonih. Zasedba je s smrtjo Iana Curtisa prenehala obstajati na podlagi dogovora med člani, da lahko kot Joy Division obstajajo zgolj v izvorni postavi, torej če kateri od članov zapusti zasedbo, to preprosto niso več Joy Division. In tako so nastali New Order, ki pa vse od takrat pišejo spet drugačno zgodovino glasbe.