24 milijonov funtov, in to niti ne v trajno last, ampak za uporabo v naslednjih 280 letih. Za uporabo stanovanja namreč, ki niti glede na velikost niti po opremi ni najimenitnejše. Tako mi pripoveduje Špela Videčnik iz arhitekturnega studia Ofis. "Včeraj sem šla skozi Mayfair, ki je najbolj zaželena londonska soseska za bivanje," pripoveduje Videčnikova, ki jo je moje vabilo na pogovor našlo v Londonu, kjer predava na šoli Architectural Association School of Architecture, "opazovala sem, po koliko se prodajajo nepremičnine, in si precej natančno ogledala eno stanovanje, ki po kvadraturi ni bilo nič posebnega, cena pa je bila 24 milijonov funtov. In še to zgolj za uporabo v naslednjih 280 letih."

Ravno anekdota o stanovanju, ki je "na prodaj" za 280 let, govori o tem, kar Videčnikova označi za nemestotvoren razvoj. "Kdo si sploh v Londonu še lahko privošči stanovanje? Intelektualec srednjih let zagotovo ne," pravi Videčnikova, "to ni mestotvorno, in to ni nekaj, kar si mesto želi."

Standard, nadstandard, "oglaševani" nadstandard
Takšnih razmer pri nas sicer še ni, a vseeno zadnja leta sledimo veliki rasti cen nepremičnin in upravičeno je vprašanje: kdo si lahko privošči vsa ta kot nadstandardna oglaševana stanovanja. Vsaj v Ljubljani se hitro ustvari vtis, da nadstandard skorajda prevladuje na trgu na novo zgrajenih stanovanjskih nepremičnin. Prav ta vtis, da so projekti zasebnih investitorjev "vsi po vrsti" ponujeni kot nadstandard, me je tudi spodbudil k raziskavi vprašanja, kaj bi danes lahko veljalo za stanovanjski standard, do katerega naj bi bil upravičen vsak oziroma ki naj bi sodobnemu človeku omogočal dostojno življenje; in kaj mora imeti stanovanje, da se lahko "kvalificira" kot nadstandardno.

90 odstotkov oglasov ni upravičenih
"90 odstotkov teh oglasov ni upravičenih," pove arhitekt Tadej Glažar, ko stojiva pred vzorčno hišo v naselju Zeleni gaj, ki so ga zasnovali štirje arhitekti, in sicer poleg Glažarja še Janez Koželj, Jurij Kobe in Aleš Vodopivec. "Treba je povedati, da je predvsem v Ljubljani 80–90 odstotkov novih gradenj in pa vsaj 2000 načrtovanih stanovanj klasificiranih kot tako imenovana nadstandardna stanovanja," nadaljuje Glažar, ki opozori tudi na to, da v Ljubljani istočasno primanjkuje vsaj 4000 najemnih stanovanj za mlade in mlade družine: "Že ta situacija kaže na neko nejasno, umazano špekulantsko pozicijo in pa na manko socialnih formalnih in neformalnih institucij v tej državi."

Zagovor velike stanovanjske površine
Vsi arhitekti, s katerimi sem govorila, so kot prvi kriterij nadstandarda poudarili velikost stanovanj. Glažar v zagovoru teze, da je kakovostno stanovanje veliko stanovanje, poveže besedi prostor in prostost, torej da prostor zagotavlja prostost, ta pa omogoča občutek svobode. In ob tej misli, bi lahko pripomnili, da imamo Slovenci precej malo svobode, saj so naša stanovanja primerjalno gledano majhna.

Na Slovenca pride 27 kvadratnih metrov uporabne površine, medtem ko je povprečje v skupini EU-14 (do nedavnega izstopa Združenega kraljestva je šlo za skupino EU-15 in v članku navedeni podatki iz leta 2011 se navezujejo na tedanjo skupino EU-15) oziroma v skupini starih članic Evropske unije 36, v Luksemburgu celo dobrih 66 kvadratnih metrov. Gre sicer za Eurostatove podatke iz leta 2011, ki obenem še razkrivajo, da so naša stanovanja prenaseljena oziroma da so po tem kriteriju med vsemi državami članicami za nami le nove članice EU-ja, brez Češke. Še slabši pa je rezultat raziskave stanovanjske prikrajšanosti, kjer smo na četrtem najslabšem položaju znotraj celotnega EU-ja. A k temu se še vrnem.

Prednost fleksibilni zasnovi kot odmiku od funkcionalizma
"Nadstandard bi najprej opredeljevala sama velikost stanovanja, ki naj bi bila večja od povprečne velikosti, nato pa je pomembna tudi kakovost arhitekturne zasnove," pravi Anja Planišček, s katero se srečava sredi ustvarjalnega vrveža na podstrehi Fakultete za arhitekturo, "sama bi prednost dala stanovanjem, ki so fleksibilna, prilagodljiva, ki ne bazirajo na funkcionalni preddoločitvi prostorov, kot to izvira še iz povojnega obdobja. To preddoločevanje prostorov po funkcijah je prinesel švedski funkcionalizem, ki se je začel že nekje v 30. letih in se najintenzivneje razvijal v času 2. svetovne vojne in po njej. Večina držav je te funkcionalistične standarde posvojila in torej poimenovala prostore po namenu. In to se je nekako potegnilo do danes, pa čeprav danes bivamo drugače kot pred 30 leti."

Funkcionalizem je bistveno zaznamoval tudi razvoj povojne arhitekture pri nas in še posebej prav švedski pristop k načrtovanju stanovanj, zato se k tej temi še vrnem. Določeno fleksibilnost tlorisa kot kakovost poudari tudi Špela Videčnik, in sicer tudi s pogledom na možnost oblikovanja kakovostnega stanovanja na manjših kvadraturah, čeprav se tudi sama strinja, da je stanovanje zagotovo bolj kakovostno, če je večje. "Mi dajemo velik pomen svetlobi, da je stanovanje sončno in s pogledi navzven," ki s sodelavci razmišlja tudi o razmerah, ko velika površina preprosto ni na voljo: "Potem naredimo neko ravnotežje med prostori, da so bivalni prostori čim večji, da združujemo jedilnice, dnevne sobe, morda tudi kuhinje."

Nadstandardna mora biti zasnova celotnega bloka
Ampak nadstandarda nikakor ne zagotavlja zgolj zasnova in oprema samega stanovanja. Ko govorimo o večstanovanjskih objektih, je pomembna celotna zasnova bloka. "Pomembno je, da so dostopi do stanovanja urejeni in naravno prezračevani, prav tako pa tudi da na en dvigalni jašek ni vezanih preveč stanovanjskih enot, tako da se je mogoče izogniti preveč intenzivnim srečevanjem s sosedi," razlaga Špela Videčnik, v katere studiu (ustanovila in vodita ga skupaj z Rokom Omanom) je nastalo že več projektov večstanovanjskih objektov, med katerimi nekateri nesporno so nadstandardni. "Vse te stvari pa pomenijo, da je treba v lokacijo na začetku vložiti več denarja, torej da je lokacija dražja, ker se več denarja denimo porabi tudi za večje kvadrature stopnišč, ki naj bodo zračna," doda Videčnikova.

Namesto velike "rezidence" lahko izberemo sostanovanje
Ko ga povprašam, kako bi se sam lotil načrtovanja luksuznega stanovanja, pa nepričakovan odgovor poda Glažar, saj razmišlja v smeri, ki bi se večini morda zdela zgolj utopija. Glažar, ki je skupaj s kolegi že v Vzročni hiši naredil vrsto različnih tipov stanovanj, primernih za različne tipe družin, pravi, da ne bi razmišljal v smeri načrtovanja eno- ali dvo- ali trisobnih stanovanj, ampak o sostanovanju: "Stanovalec ali družina si za svoje potrebe izbere dokaj kompaktno, majhno kvadraturo, določene površine stanovanja pa si deli z drugimi stanovalci: denimo drugo dnevno sobo, drugo veliko kuhinjo, minikino ali celo bazen." In ne, ne gre za sociološki eksperiment, obsojen na propad, kot poudari Glažar, "kvalitete takšnih rešitev, ki so sicer stare tudi že 20 let, so se denimo pokazale pri projektih na Dunaju, kot je Sargfabrik, in danes se takšni projekti bolj množično razvijajo tudi v Nemčiji in Švici, saj gre za neko obliko večstanovanjske stavbe, ki je primerna za današnji način bivanja."

Pomanjkljiv zunanji prostor
Ko so kritični glede preveč lahkotnega označevanja novih stanovanjskih kompleksov za luksuzne, sogovorci poudarjajo tudi pomen okolice oziroma odprtih površin okoli teh objektov. "Kar se oglašuje kot nadstandardno, stoji na lokacijah, ki imajo prednost bližine mestnega središča, pa vendar – in to se mi zdi velik moteč dejavnik – je zunanji prostor izjemno pomanjkljiv, pogosto tako rekoč neobstoječ," poudari Anja Planišček, katere eden od fokusov raziskovanja je prav stanovanjska gradnja in stanovanjska politika, raziskuje pa tudi alternativne možnosti gradnje stanovanj, kot so zadruge.

Kritiko oglaševanja nadstandarda nadaljuje: "Investitorji običajno pozidajo parcelo do zadnjega razpoložljivega kvadratnega metra in to prodajajo kot nadstandardna stanovanja. Po mojem mnenju pa je zunanji prostor eden od osnovnih kriterijev kakovosti bivanja, tako kot sama prostorska zasnova ali velikost stanovanja."

Ljubljana je sama na sebi skoraj nadstandard
"Da bi stanovanje lahko bilo pripoznano kot kvalitetno ali nadstandardno, bi moralo biti v nekem zdravem okolju: brez hrupa, v zelenju, brez neposredne nevarnosti ceste, torej da lahko tudi otroka spustiš ven, ter na lokaciji, ki omogoča, da vsakodnevne opravke, od obiska trgovine do spremstva otroka v vrtec, opraviš peš," meni Špela Videčnik, ki v smehu doda, da je Ljubljana pravzaprav že sama na sebi skorajda v celoti luksuzna lokacija.

O okolju, v katerem ležijo stanovanja, spregovoriva tudi s Tadejem Glažarjem. Zeleni gaj, prva faza javne stanovanjske gradnje na lokaciji med ljubljanskim Brdom in Vrhovci, kjer so poleg arhitektov vzorčnega bloka gradili tudi studii Dekleva Gregorič, Bevk Perović arhitekti in studio Multiplan, ima zagotovo eno prostornejših in kakovostno urejenih zelenih okolic zelenih okolic s skupnimi prostori med novejšimi soseskami; rekreacijo pa omogoča denimo tudi bližina Poti spominov in tovarištva. Sicer pa trenutno že gradijo drugo fazo stanovanjskih blokov. Okoli 500 stanovanj (od tega 25 oskrbovanih) naj bi nastalo v projektu, za katerim tokrat stojita tako mestni kot tudi republiški stanovanjski sklad in drugače kot po končani prvi fazi naj bi bila vsa stanovanja ponujena v najem.

Vila blok zveni podobno, a to ni vila
Preden si od blizu ogledava vzorčno hišo in pa eno od stanovanjskih enot v njem Glažar duhovito opozori na še eno anomalijo oglaševanja nepremičnin: "Vila blok kot tak nosi paradoks v sebi." Glažar spregovori o v zadnjih letih tako priljubljeni tipologiji: "Vila sama po sebi je enodružinska hiša z velikim vrtom. Če govorimo o 5-, 10-, 15-stanovanjski vili bloku, pa je kakovost, ki jo arhetip vile kot tip stavbe nosi, popolnoma izgubljena. Gre za špekulantski izum z namenom zavajanja kupcev, pravilno bi bilo večstanovanjska hiša ali blok."

Vključujoče oblikovanje stanovanj za vse življenje
Glažar kot enega od dosežkov avtorjev vzorčne hiše omeni, da jim je uspelo minimalno površino stanovanja s 35 dvigniti na 40 kvadratnih metrov z dodatnimi velikimi lesenimi ložami in na splošno uveljaviti gradnjo v lesu.

In tukaj se vračam k že izpostavljeni temi stanovanjskega standarda, ki ga sicer poleg velikosti opredeljujeta tudi stanovanjska oprema in pa fleksibilnost stanovanja; ta je še posebej pomembna, če pomislimo, da se stanovanje uporablja desetletja, da se gospodinjstva spreminjajo, prebivalci starajo in prehajajo skozi različna poklicna življenjska obdobja, njihov življenjski slog in potrebe pa se s tem spreminjajo.

Rešitev naj bi nudila stanovanja za vse življenje, nekatere evropske države (denimo Danska, Švedska, Norveška) pa so za ta namen razvile pojem vključujočega oblikovanja – "zahteva načrtovanje stanovanj na način, ki omogoča njihovo ustrezno uporabo vsem kategorijam stanovalcev" (Richard Sendi: Nizek površinski stanovanjski standard v Sloveniji. Urbani izziv, 2013), in to načelo bi se moralo upoštevati v vseh projektih, v katerih je finančno soudeležena država ali občina.

Natečaj večinoma zagotavlja izbiro boljše rešitve
Določenim kriterijem morajo slediti tudi projekti naših stanovanjskih skladov. Anja Planišček kot kakovost projektov stanovanjskih skladov poudari obvezo javnega natečaja, zaradi česar izvedeni projekti običajno ustrezajo merilu kakovosti, čeprav so zaradi omejenih sredstev arhitekti seveda tudi omejeni v svojih zamislih.

Raziskovalno delo zakoncev Ivanšek
Na mestu je seveda tudi vprašanje kriterijev in standardov, ki naj bi jim ustrezala sodobna stanovanja. Med pripravami na ta projekt sem v roke še enkrat vzela študijo Družina, stanovanje in naselje: anketna raziskava 195 stanovanj v Savskem naselju v Ljubljani Franceta Ivanška. Arhitekta Marta in France Ivanšek sta v petdesetih letih nekaj let preživela na Švedskem in tam tudi spoznala sistematični švedski pristop k reševanju stanovanjske problematike oziroma k stanovanjski politiki.

Po švedskih vzorih sta zakonca Ivanšek, ki sta med drugim kot tipologijo nizke zgoščene naselitve v zelenju zasnovala naselje Murgle, konec petdesetih in na začetku šestdesetih sistematično raziskovala stanovanjske razmere pri nas in skušala razvijati ustrezne tipologije stanovanj in funkcionalne notranje opreme. Ponovno izdajo knjige Družina, stanovanje in naselje leta 1988 je pospremil uvodnik švedskega arhitekta Lennarta Holma, ki je med drugim zapisal: "Ta objava nima samo dokumentarne vrednosti. Moja izkušnja je, da je znanje, ki je bilo pridobljeno v 50. in 60. letih, zelo trdno in da večina takratnih izsledkov velja tudi še danes. Seveda se je stanovanjski standard medtem zvišal, stanovanje je dobilo nove poudarke – predvsem televizijo – toda način življenja in želja po življenju nikakor nista modna muha."

Tudi Ivanšek sam se je zavedal pomena pionirskega dela v času, ki ga je sam poimenoval pionirsko obdobje našega stanovanjskega raziskovanja. V spominu na čas, ki ga je preživel na oddelku za stanovanjsko načrtovanje na urbanističnem inštitutu, pa je še zapisal: "Entuziazem, s katerim so se lotili raziskovanja stanovanjskih razmer, je sčasoma splahnel."

Od 14.500 novih stanovanj na začetku osemdesetih do nekaj čez 3000 v zadnjih letih
A vseeno je povojno Jugoslavijo tudi še v osemdesetih, na začetku katerih se je letno zgradilo več kot 14.500 stanovanj, zaznamovala velikopotezna stanovanjska politika, čeprav skromnih standardov. Tako je v tem času na podlagi Družbenega dogovora o skupnih osnovah za zagotavljanje in usklajevanje samoupravnih družbeno-ekonomskih odnosov na področju stanovanjskega gospodarstva v SR Sloveniji (1981) veljalo, da naj bi na osebo prišlo 16 kvadratnih metrov uporabne površine, v primeru gospodinjstev z več kot 4 člani pa zgolj 15.

Pri dodeljevanju neprofitnih stanovanj pa je bila samska oseba upravičena do največ 30 kvadratnih metrov, za dvočlansko gospodinjstvo je bilo predvideno stanovanje z od 30 do 45, za tričlansko pa od 45 do 55 kvadratnimi metri. In večina tega stanovanjskega fonda je še vedno v uporabi, saj je stanovanjska politika v samostojni Sloveniji izgubila razvojni moment. To pa tudi ponuja razlago o "prenaseljenosti" naših stanovanj.

Priporočila stanovanjskih skladov
V samostojni Sloveniji tudi nismo izvajali nacionalnih raziskav, ki bi vodile do novih nacionalnih standardov stanovanjske gradnje, čeprav vsaj stanovanjski skladi seveda sledijo določenim kriterijem. Vsekakor se zagotavlja "določena sobnost, možnost pregraditve stanovanjskih enot s predelnimi stenami, zagotovitev nekih odprtih bivalnih prostorov, kot so balkon, terasa, atrij", nam pove direktor Javnega stanovanjskega sklada MOL Sašo Rink, "v vseh večstanovanjskih stavbah v novejših soseskah pa zagotavljamo tudi prostore za skupnost, za povezovanje stanovalcev. Eden ključnih dejavnikov pa je tudi prometna povezanost stavbe in soseske z javnim prevozom in drugimi oblikami komunikacije."

Pozitivna sprememba zadnjih let je zagotovo večja gradbena dejavnost stanovanjskih skladov, za katere stanovanja načrtujejo tudi nekateri naši najvidnejši arhitekturni biroji, ki so priznanje doživeli tudi na tujem. Ta novi moment v stanovanjski politiki, katere glavna hiba je sicer še vedno odsotnost sistematičnega financiranja tega področja, bi morala vseeno pospremiti tudi obsežna raziskava potreb in stanovanjskih razmer.

Slovenec si še vedno želi hišo z vrtom
Zadnja anketa je bila, kot pove Anja Planišček, izvedena leta 2005 (FDV, EF, Urbanistični inštitut). Pokazala je – kot lahko zdaj že sklepamo na podlagi zgoraj napisanega –, da so stanovanja pri nas še vedno razmeroma majhna in prenaseljena, da ljudi pesti pomanjkanje parkirnih mest in pa tudi prenos hrupa med stanovanjskimi enotami. "Kar pa je recimo presenetljivo, je to, da so Slovenci še vedno relativno zadovoljni s svojimi stanovanji," navede Planiščkova in sklene z navedkom, ki potrjuje enega od klišejev o Slovencih: "Na vprašanje, v kakšno stanovanje bi se želeli preseliti v naslednjih petih letih, pa je večina odgovorila, da bi se preselila v lastno hišo z vrtom."

Stanovanjske problematike še dolgo ne bomo rešili, vendar se nekaj vendarle premika vsaj, ko gre za angažma javnih financ. Vseeno je očitno, da bi bila potrebna temeljita analiza nepremičninskega trga, kupcev nadstandarda ali "nadstandarda", pa uvedba novih predvsem davčnih mehanizmov, ki bi redno hranili račune skladov. Upanje vzbuja tudi želja in volja arhitektov, da bi raziskovali nove tipologije večstanovanjskih stavb, nove načine investiranja vanje, tudi nekatere nove življenjske sloge, ki zahtevajo drugačna bivališča.

Minilaboratorij tega je že vzorčna hiša s prizadevanjem na omejeni površini zagotoviti različne tlorise, pa preizkusiti nove konstrukcijske materiale, tudi les, v katerem so izvedli zgornje etaže. "Tukaj smo naredili vrsto poskusov in izboljšav, ti elementi se bodo testirali po dveh letih od vselitve prvih prebivalcev," pravi Tadej Glažar, "izpeljali bomo vrsto anket in monitoringov ter tako oblikovali priporočila, ne le skladu, ampak na državni ravni, v kateri smeri bi morali graditi stanovanja. S pomembnim dodatkom, da je treba te standarde potem preverjati na pet let."