Zakaj vse politike obstajajo s proizvodnjo sovražnikov – to je bilo vodilo beograjske režiserke Tatjane Mandić Rigonat, ki je ustvarila gledališko uspešnico Balkanski špijon, čeprav citate iz istoimenskega filma številni znajo kar na pamet – že desetletja.

Zgodba Balkanski špijon enega največjih dramskih pisateljev s prostora nekdanje Jugoslavije Dušana Kovačevića prikaže družino Ilije Čvorovića, nekdanjega oficirja in informbirojevca, ki je svoj del "službovanja" oddelal tudi na Golem otoku. Njegova poklicna ali ustrezneje bolezenska obsedenost z iskanjem državnega sovražnika se dokončno izrazi s prihodom podnajemnika iz Pariza, za katerega je Čvorović prepričan, da je agent, ki vohuni za državnimi skrivnostmi.
Ilija iz današnjega časa je malo drugačen. Ne obremenjuje ga več Goli otok, nanj oziroma na njegovo paranojo sta vplivala razpad Jugoslavije in tranzicija. "Če ne bi bilo teh 30 let, ne bi bilo niti takega Ilije Čvorovića," pove režiserka Tatjana Mandić Rigonat. "To, kar smo ustvarili, je nastalo iz potrebe, da se Balkanski špijon vrne med nas take, kakršni smo. Čutila sem, da v času, v katerem živim, lahko s to zgodbo pripovedujem o politični in družbeni paranoji. Živimo v času velikih medijskih manipulacij, mene pa je zanimala usoda navadnega, malega človeka, ki verjame v vse teorije zarote. Zanimalo me je tudi, zakaj vse politike obstajajo s proizvodnjo sovražnikov," je režiserka Tatjana Mandić Rigonat razložila postavitev predstave, s katero je lani beograjsko Narodno gledališče praznovalo 150 let obstoja.

Borec proti neoliberalnemu kapitalizmu
Kdo so danes sovražniki Ilije Čvorovića? "Kot takratni Ilija Čvorović, ki se je prav tako bojeval proti kapitalistom, se današnji Ilija Ćvorović bojuje proti neoliberalnemu kapitalizmu, v resnici je ostal po srcu socialist," je odgovorila režiserka. Po njenih besedah Ilijeva nezmožnost, da zaživi v sodobni Srbiji, kaže tudi na pasti današnjih ureditev. V nasprotju s časom, ko je bil za ljudi, ki so živeli v socializmu, kapitalizem nekakšno upanje, ki daje priložnost za razvoj individualnosti, danes vidimo, da se marsikatere sanje o tem niso uresničile, dodaja režiserka predstave, prve s prostora Srbije, ki je po 30 letih prejšnje poletje gostovala na znamenitem hrvaškem festivalu Dubrovniške poletne igre.
Vloga Ilije Ćorovića je zaupana Ljubomirju Bandoviću, ki ima v srbskih gledališčih trenutno kar devet glavnih vlog v različnih predstavah. Pravi, da ni imel težav, da ustvari svojo prepričljivo različico Ilije, čeprav je ta lik za občinstvo vsa ta leta ostal tesno povezan s filmsko uprizoritvijo iz leta 1984 velikega srbskega igralca Danila Bata Stojkovića.

Resnica se prodaja skupaj s hrano
"V tej državi obstaja nekdo, ki skrbi za resnico" je iz skoraj triurne predstave najljubši citat glavnega igralca Ljubomirja Bandovića. "Resnica se danes prodaja skupaj s hrano. Resnica je nekaj, kar se prilagaja, odvisno od tega, za kaj jo bomo uporabili," pravi Bandović.
Bandović takole razlaga Ilijevo potrebo, da brani državo: "Srednji sloj, ki mu pripada Ilija, zgolj životari. Ni ideološkega boja, luči na koncu predora. To je zdaj sužnjelastniška družba pod krinko nekakšne demokracije in svobode."

Komel o histerikih in psihotikih
Filozofa in pisatelja Mirta Komela, čigar detektivski oz. vohunski romani spadajo v najbolj zanimiv literarni žanr, smo vprašali, koliko se razlikuje Ilija nekoč in danes. "Takrat je bila družba primarna in znotraj tega se je ustvarjala vohunska vrhunska paranoja, zgodba. Ker je bil vsak sosed, sodelavec tako rekoč vohun. Danes, ko živimo v atomizirani kapitalistični družbi, je paranoja na neki ravni drugačna, postala je bolj psihotična, takrat je bila bolj nevrotična, histerična. Protagonist iz filma je tipični histerik, protagonist iz modernizirane predstave je bolj psihotik," razlaga Komel.

Komelov "Špijon" bi živel v Trstu
Čeprav se tla v Sloveniji še niso umirila po potresu, ki ga je povzročila vohunska afera v resničnem političnem življenju, te zvrsti v sodobni slovenski književnosti presenetljivo ni. Filozof in pisatelj Mirt Komel, sicer avtor Medsočja, postmodernega detektivskega romana, zato razmišlja, da bi sam napisal vohunski roman. Kot pravi, je dobra vohunska zgodba geopolitična zgodba. "Moja zgodba bi bila najbrž postavljena v Trst, ki je nekoč veljal za vohunski center. V sodobnem času je, bolj kot političnoideološki moment, v ospredju industrijska špijonaža zaradi moči, ki jo imajo mednarodne korporacije," pravi Komel, čigar agent bo zato najbrž raziskoval (tudi) tokove kapitala.