Nevidno nasilje – zgodbe iz uredništva je naslov projekta o delovnih pravicah in novinarski avtonomiji na zahodnem Balkanu. Foto: Žarka Radoja
Nevidno nasilje – zgodbe iz uredništva je naslov projekta o delovnih pravicah in novinarski avtonomiji na zahodnem Balkanu. Foto: Žarka Radoja
Pet novinark iz Srbije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Kosova in Makedonije je v začetku junija predstavilo ugotovitve te raziskave v Sarajevu. Foto: Žarka Radoja

Žarka Radoja, novinarka iz Srbije, je dejala, da so težave, s katerimi se srečujejo novinarji v državah nekdanje Jugoslavije, zelo podobne: "Poskusile smo odgovoriti na vprašanje, koliko so novinarji in novinarke pri opravljanju svojega dela svobodni in avtonomni in ali so njihove delovne pravice upoštevane. V petih državah zahodnega Balkana smo raziskovale komercialne, javne in neprofitne medije. Od začetnega vprašanja, ali se novinarji lahko ukvarjajo s svojim delom, smo prešle k vprašanju, kaj danes sploh pomeni biti novinar. Opravile smo več kot 50 intervjujev, večina intervjuvancev pa se je odločila, da ne bo razkrila svojega imena in priimka. Zavedamo se, da so razmere, v katerih novinarji delajo, neprimerne in da doživljajo pritiske in cenzure, vendar toliko strahu, kolikor smo ga videle ob intervjujih, nobena izmed nas ni pričakovala."

Novinarka Milica Bogdanović je poudarila, da je v Črni gori novinarsko delo premalo plačano: "Ukvarjale smo se s stopnjo novinarske svobode v procesu poročanja, z okoljem, v katerem novinarji delajo, socio-ekonomskim položajem, z odnosom do uredništva in s tem, kakšni so pritiski različnih interesnih skupin – oblasti ali oglaševalcev. Novinarji pravijo, da je njihov ekonomski položaj iz leta v leto slabši, da so zato prisiljeni iskati druge službe, da množično delajo po začasnih pogodbah, leta in leta kot honorarni sodelavci, da nimajo možnosti za stalno zaposlitev in tako tudi ne morejo dobiti vsega, kar bi jim s tem po zakonu pripadalo."

Novinarka Biljana Sekulovska je izpostavila, da ji je bilo zelo težko najti urednike, ki bi bili pripravljeni na pogovor: "V Makedoniji so uredniki spoštovani in vplivni kot borci za človeške pravice in podporniki pisanih revolucij. Veliko tradicionalnih medijev je že zaprtih in uredniki so postali lastniki svojih novih medijev. Odkrito želijo govoriti o pritiskih oblasti, politikov in režima, vendar o pritiskih v uredništvu, cenzuri in kršitvah novinarskih delovnih pravic pa ne. Zato pa je veliko mladih, ki se radi izpostavijo in govorijo o cenzuri in samocenzuri, ki jim je bila vsiljena."

Nidžara Ahmetašević, novinarka in aktivistka iz Bosne in Hercegovine, je dejala, da je razočarana nad tem, da dandanes še vedno govorimo o cenzuri v medijih: "Zelo je porazno, da so v nekaterih medijih cenzuro in avtocenzuro začeli doživljati kot nekaj normalnega. Kot da bi bilo sprejemljivo, da ti nekdo pove, kaj smeš delati in česa ne, ali pa da sam sebe omejuješ in izbiraš teme tako, da se ne bi komu zameril. Zelo skrb zbujajoče je, da mladi novinarji tako razmišljajo, in sprašujem se, kakšna je fakulteta, ki jih uči, da je pritisk na novinarje nekaj normalnega in splošno sprejetega. Zame je to znamenje, da v Bosni in Hercegovini skoraj ni več svobodnih medijev. Zdi se, da tudi v celotni regiji ni nič bolje. Za državljane in državljanke to ni dobro, saj nimajo relevantnega medija, ki bi jim ponudil osnovne informacije, na podlagi katerih bi lahko sprejeli odločitve, ki bi vplivale na pozitivne spremembe v družbah, v katerih živimo."

Novinarka Una Hajdari je bila presenečena, da je na Kosovu tema delovskih pravic novinarjev in novinark še vedno popolnoma zanemarjena: "Na Kosovu ni bila opravljena nobena raziskava o novinarskih delovnih pravicah. Ko sem začela raziskovati to področje, sem bila presenečena, da se prva pravzaprav s tem sploh ukvarjam. Nevladne organizacije se posvečajo drugim stvarem, tudi novinarji se ne ukvarjajo s tem. Njihov izgovor je, da se pravni okviri na Kosovu pogosto spreminjajo, saj gre za mlado državo, pa tudi to, da je vedno treba urediti večja, državotvorna vprašanja, preden se začnemo ukvarjati z delovnimi pravicami novinarjev. To je seveda čudno."

Približno ob istem času je v Ljubljani potekala okrogla miza o prekarstvu v kulturi, umetnosti in novinarstvu v Sloveniji. Tudi tukaj je bilo slišati veliko kritik na račun prekarnega dela novinarjev ter kršitvah novinarske avtonomije. Novinar Lenart J. Kučić je izpostavil, da novinarstvo v javnem interesu ne more obstajati v pogojih prekarnega dela: "Če morajo moji novinarski kolegi narediti dva, ali celo tri prispevke na dan, kako lahko delajo vrhunsko novinarstvo? To se sistemsko ne da in nima smisla individualizirati problema. Edino novinarstvo, ki ima smisel, je novinarstvo v javnem interesu. Potrebno je razmišljati na kakšen način omogočiti delovne pogoje za to, da bi imeli takšno novinarstvo in vse, kar izhaja iz tega: pozitivne učinke za družbo, državo in posameznike. Do neke mere vemo, kakšne podporne in druge ukrepe bi potrebovali, ampak tega ne delamo. Vsi smo dobri diagnostiki, na terapiji nam pa zmanjka. Trenutno pogoji za kar koli podobnega novinarstvu v javnem interesu ne obstajajo niti za redno zaposlene, kaj šele za tiste, ki niso svobodnjaki, ampak so dejansko prekarci."

Prekarno delo vpliva na ustvarjalnost, profesionalnost, socialne razmere in ne nazadnje na novinarsko avtonomijo in svobodo, kot je razvidno tudi iz raziskave Nevidno nasilje – zgodbe iz uredništva, ki jo v celoti lahko preberemo v beograjskem spletnem mediju kontrapress.com. Kakor je v omenjeni raziskavi zapisal Viktor Ivančić, ugledni hrvaški novinar: "Težko si je zamisliti temačnejšo usodo od te, da kot novinar ostaneš neznanka v novici o svoji lastni nesreči."