Režiser Sebastien Lifshitz je v filmu, premierno prikazanem na lanskem Berlinalu, predstavil stisko deklice Sashe, ujete v telo nasprotnega spola.

Francosko-danska koprodukcija je žirijo 23. FDF-ja očarala z močno sporočilnostjo. Kot piše v obrazložitvi nagrade Amnesty International Slovenije, film z odlično fotografijo "naslika zelo ganljiv portret deklice, ki jo z vso občutljivostjo kamere opazuje v otroških igrah, ki se jih igra, in med plesnimi tečaji, obenem pa daje besedo njeni mami, ki počasi razkriva vsakodnevno resničnost, ki je povezana s tem, ali ima njen otrok pravico biti srečen ali ne".

Sorodna novica Glavna nagrada Festivala dokumentarnega filma za zgodbo o transspolni deklici

Družino za svoj projekt našel na starševskem forumu
Lifshitz je ob premieri filma v sekciji Panorama priznanega berlinskega filmskega festivala v pogovoru za portal Cineuropa dejal, da si je želel posneti film o transspolnem otroku, še zdaleč pa ni vedel, kako takšno osebo najti. Začel je raziskovati in tako je na spletu naletel na forume staršev, ki si izmenjavajo informacije na to temo. Na enem je objavil oglas in javili sta se mu dve materi, ena iz Kanade in druga iz Francije – Sashina mati. Odlično se je ujel najprej z njo in nato še z drugimi člani družine, katere življenje so s kamero spremljali celo leto.

Družina se je odločila, da bo deklico vzgajala, kot sama čuti. Čeprav je mati sprva mislila, da je pripomogla k temu, da se Sasha počuti kot dekle, ker si je med nosečnostjo goreče želela hčere, je specialistka, ki je deklico nato tudi spremljala, odločno zavrnila njen strah. Pojasnila ji je, da se neskladju biološkega spola in družbenega spola, dodeljenega ob rojstvu, reče disforija spola. Ker pa je družina iz majhnega francoskega kraja, je morala deklica praktično živeti dvojno življenje in se je Sasha v javnosti predstavljala kot fantek.

V njej je to povzročalo vse večji razkol, še posebej zato, ker je za svojo niso sprejeli vrstniki, fantje ne, ker je bila preveč dekliška, deklice pa, ker je bila pač fant. Posebej pretresljiv je prizor prvega pogovora s specialistko, ko osemletna Sasha ne more več zadrževati svoje bolečine in razočaranja nad okolico, ki je nima rada takšne, kot je.

Šele ko je materi uspelo pridobiti zdravniško potrdilo o dekličinem stanju, so se začele zadeve premikati na bolje, a kljub vsemu je ves čas viselo v zraku, ali bo morala deklica zato, da bo normalno zaživela v svojem spolu, celo zapustiti šolo.

Prekletstvo majhne skupnosti
Lifshitz je v pogovoru dejal, da so s šolo imeli tudi največ težav. S kamero v šolsko poslopje niso smeli vstopiti, predstavniki šole pa so starše celo nagovarjali, naj opustijo snemanje dokumentarca. Po besedah režiserja je ta boj z institucijo filmu prispeval zanimiv vidik: "Šola je postala največji sovražnik družine. Je kot visok, neprebojen zid in simbol zavrnitve."

Družina na koncu ta zid poruši, a režiser je v pogovoru za Cineuropa dejal, da si zaradi projekta ne more pripisati prevelikih zaslug. Dejal je, da je bilo za premik bolj ključno zdravniško potrdilo, saj so tedaj v šoli dojeli, da so lahko zaradi tega, ker dekletcu onemogočajo normalno življenje, obtoženi neprimernega ravnanja z mladoletno osebo.

"Bistveno je vprašanje identitete, ne spolnosti"
Lifshitz je Sasho označil za sodobno filmsko junakinjo. Spomnil je, da je nastalo že veliko kvirovskih filmov, redki pa so takšni, ki v ospredje postavljajo transspolnega otroka. "Ljudje temo nagonsko povezujejo s spolom in spolnostjo, kar sploh ni bistveno. Govor je o identiteti in o razkolu, ki je od vselej prisoten. O tem sem želel spregovoriti. (...) O ljudeh, ki ne ustrezajo normam oziroma so drugačni," je režiser še pojasnil za Cineuropa. Prav tako pa junakinjo vidi v Sashini materi, ki je s svojim gorečim bojem za hčer izkazala vso svojo brezpogojno ljubezen.