Za Kevina Costnerja, ki je bil v začetku devetdesetih eno največjih imen v Hollywoodu, je Obzorje nekakšna vrnitev: prva glavna filmska vloga po letu 2020 in prvi režijski projekt po dobrih dvajsetih letih. Za odsotnost na velikih platnih je imel sicer razlog: bil je prvi mož kritiško spregledane, sicer pa silno priljubljene Paramountove serije Yellowstone.

Obzorje je tudi vestern – in Costner je, z izjemo Clinta Eastwooda, največja živeča referenca za ta žanr. Pleše z volkovi mu je leta 1991 prinesel oskarja za režijo in za najboljši film ter še danes, čeprav se ni optimalno postaral, velja za referenčen primerek žanra.

V tetralogijo Obzorje, ki je noben studio ni hotel financirati tako radodarno, kot si je želel, je Costner bojda vložil 58 milijonov dolarjev lastnega denarja. Kar je v intervjujih predstavljal kot romantično gesto, zdaj – glede na to, kakšen film smo dejansko dobili – deluje kot muha orjaškega ega. Gola nečimrnost v štirih poglavjih. Obzorju bi namreč zelo koristilo, če bi kdo malo oklestil Costnerjevo velikopotezno vizijo.

Vestern leta 2024 sicer niti ni tako anahronistična ideja, kot bi se morda zdelo: v zadnjih letih se je več avtorjev na med seboj skrajno različne, a vedno revizionistične načine vračalo k temeljem žanra: Jane Campion z Močjo psa, Chloe Zhao z Deželo nomadov, brata Coen z Balado Busterja Scruggsa; še celo Quentin Tarantino je z Osovraženih osem in Djangom brez okovov pokukal na Divji zahod. Costnerja ta šola novodobne reinterpretacije ne zanima: s srcem in dušo je tradicionalist in, roko na srce, bumer (v dobesednem in prenesenem pomenu besede). V nobeni točki ne skuša subvertirati temeljev izrazito belskega žanra, ki je zasidran v idealu mačističnega individualizma in implicitno pristaja na idejo, da so belci upravičeni do življenjskega prostora na ameriškem Zahodu. Protiargumenti so sicer podani, a nikoli ni nobenega dvoma o tem, o kom in za koga je bilo Obzorje posneto.

Obzorje je projekt, ki ga je Costner skušal realizirati že od osemdesetih let dalje; v štirih filmih namerava razviti sago o vplivu ameriške državljanske vojne na izmišljeno mesto Obzorje. Drugi film v seriji je dokončan in napovedan že za naslednji mesec – pa vseeno ne vem, ali se bom takrat še spomnila česa iz prvih treh ur. Film namreč nastavi toliko različnih pripovednih niti in likov ter med njimi tako pogosto preklaplja, da je zgodbi precej težko slediti. Zgodba nima razvidne strukture z vodilnim zapletom in razpletom – vse je ena sama ekspozicija, nešteto novih začetkov, ki gledalca zagrabijo in nato dezorientiranega spet spustijo ravno v trenutku, ko začne slediti dogajanju.

Na primer: vračamo se v leto 1859, ko se majhna skupnost belcev sklene naseliti v dolini San Pedro v današnji Arizoni; z naivno brezbrižnostjo se ne zmenijo na Apače, ki jih opazujejo z okoliških pobočij. Spet nekje drugje vidno obupana ženska Lucy (Jena Malone) vdre v rudimentarno kočo, ustreli njenega lastnika in jo popiha s svetlolasim dojenčkom v naročju; to je začetek njenega spora z dinastijo Sykes, ki bo za njo poslala svoja najokrutnejša sinova (Jamie Campbell Bower, Jon Beaver) .

Preden vse to dobro prebavimo, je že čas za prvi veliki prizor bitke: Apači sredi noči napadejo naselek Obzorje, ga požgejo in pobijejo večino belcev v njem, vključno z ženskami in otroki. Med peščico preživelih je Frances (Sienna Miller), ki se s hčerko zabarikadira v klavstrofobičen podzemni tunel, medtem ko se nad njunima glavama odvija klanje. Ko naslednje jutro na pogorišče prijaha ameriška konjenica, je za kakršno koli intervencijo prepozno. Nadporočnik Trent Gephardt (Sam Worthington) se precej smotrno na glas vpraša: "Kaj sploh počnemo tukaj?" In čeprav je odgovor na dlani – samovoljno vdirajo na ozemlje staroselcev – je prav tako jasno, da se kolesja kolonizatorske zgodovine ne da več ustaviti. Vsak pobiti zaselek bodo nasledile nove odprave trmastih priseljencev, ki se niso pripravljeni odpovedati obetom boljšega življenja.

Ko se po kakšni uri naposled pojavi skrivnostni "trgovec s sedli" Hayes Ellison (Kevin Costner), je v svojem plašču z dvignjenim ovratnikom in ruto, ki se ujema z modrino njegovih oči, bolj podoben oglasu za modno linijo Ralpha Laurena kot pa preostalim razcapanim tolpam Divjega zahoda; na njegovo namrgodeno molčečnost bi bil ponosen še John Wayne. Oko nanj vrže tudi dobrosrčna, a prebrisana kurtizana Marigold (Abbey Lee), zaradi katere se Hayes hitro znajde v dvoboju in nato na begu.

Potem sta tu še zgodbena nit, v kateri sledimo maščevalnim belskim odpadnikom, ki so na lovu za skalpi Apačev, in tista, v kateri s pojavi še ena skupina naseljencev (z Lukom Wilsonom na čelu); njim se ne zgodi absolutno nič omembe vrednega in ne srečajo nikogar iz preostalih zgodb. (Edina očitno zlonamerna člana odprave imata izrazit vzhodnoevropski naglas.)

Montaža je tako eliptična in preskakujoča, da imamo ves čas občutek, da so po nesreči izpadle ključne informacije. (Od kdaj ima Marigold moža/partnerja in od kod se je naenkrat pojavil v njenem šotoru??)

Dialogi so skoraj brez izjeme banalni in leseni; namenjeni so razlagi zgodbe, ne pa tudi orisu kakršnega koli značaja ali globlje motivacije. Za zametke ljubezni med Frances in nadporočnikom Trentom, ki jo je vzel pod svoje okrilje, na primer izvemo tako, da se na lepem začneta o njej pogovarjati, ne da bi nam film pred tem na kakršen koli način pokazal njuno zbliževanje (ali vsaj vdovino žalovanje za padlim možem).

Po vizualni plati je film več kot korekten: prašne širjave, veličastna gorovja in gozdnate doline so dogajalni prostor, ki se ga spomnimo iz klasičnega vesterna; direktor fotografije J. Michael Muro ostaja zvest duhu romantične ljubezni do narave. Naravno okolje, kot se za vestern spodobi, je več kot samo dogajalni prostor; razrašča se v mit, ki presega malenkostne zdrahe in bedno minljivost človeškega življenja.

Kulise so osupljive, prizori bitk vsaj začasno privzdignejo letargični tempo in jezdeci vzbujajo vtis brezmejne svobode – pa tudi tega, da se gibljejo po pokrajini, ki je prepredena z grobovi in trupli. Film ne odvrača pogleda od tega, da je Amerika zgrajena na prelivanju krvi – ima pa do izgube življenj naseljencev veliko več sočutja kot do staroselcev.

Costner ima zgodovino žanra v malem prstu in referenc na klasične vesterne ne manjka. Na žalost je zaenkrat tudi žrtev klasičega, rasističnega stereotipa, ki Apače prikaže kot plemenite, ponosne "divjake", ki so razpeti med idejama mirnega sobivanja in "iracionalne" krvoločnosti, ki jo zagovarja zaletava mlajša generacija. Z izjemo nekaj prizorov film za staroselsko perspektivo ne pokaže nobenega pravega zanimanja – najverjetneje je to ena od niti, ki bodo bolj razdelane v naslednjih filmih, a na tej točki brezbrižnost pusti precej slab priokus.

Čeprav je film dolg dobre tri ure, in smo vedeli, da bo zgodbo treba prekiniti na sredi, pa se Obzorje vseeno konča na odrezan, bizaren način, brez kakršne koli logične cezure v dogajanju; iz zgodbe smo brez predaha vrženi v kičasto montažo "prihajajočih atrakcij", ki nimajo druge funkcije, kot da nas spomnijo, da so pred nami še ure in ure (in ure) kalvarije. Kot da smo pravkar videli triurni napovednik za žajfnico, ki nima klasične dramaturške strukture, ampak samo niza epizode drugo za drugo. (Če se ne more odpovedati serijam, se Costner morda ne bi smel spričkati z ustvarjalci Yellowstona.) Zakaj je Obzorje niz filmov in ne nadaljevanka? Zdi se, da samo zato, ker je Costner tako sklenil.

Nič nenavadnega ni, da avtor svojo zgodbo razdeli na več filmov: a tudi, če niso samostojni, morajo posamezni filmi nuditi vsaj kak gledalski užitek, ne pa samo občutka, da delamo "domačo nalogo", ki nam bo mogoče prav prišla enkrat v prihodnosti. Čas bo pokazal, ali Costnerju delamo krivico in bo saga, ko – in če – bo enkrat dokončana, zaživela kot zaokrožena celota. Ampak trenutno kaže bolj slabo.

Ocena: 2+