Če je Grossmannov festival tradicionalno veljal za domovanje "B-filma", kjer lahko ljubitelji žanra najdejo predvsem radostno ekscesen šund in kuriozitete, pa letošnji tekmovalni program ponuja precej bolj "polikan" filmski izbor. Vseh pet celovečercev se bolj ali manj uspešno, a vsekakor namerno spogleduje z evropskim avtorskim filmom.

Žirija, ki jo sestavljajo Mladen Djordjević, Andrej Košak in Matjaž Javšnik, bo svojega zmagovalca razglasila v soboto. Že pred tem pa se lahko odločite, kateri so vredni vaše pozornosti ali poti v Ljutomer. Na spodnji lestvici so filmi razvrščeni od najboljšega do najbolj medlega (po moji presoji).

1. Čudežna dečka "novega ekstremizma" se preizkusita v proceduralni kriminalki: Jedec duš
(Le mangeur d'âmes), r. Alexandre Bustillo in Julien Maury, Francija, 2024

Alexandre Bustillo in Julien Maury sta si v začetku tega tisočletja s svojim transgresivnim, brutalnim, ekstremo nasilnim slasherjem Znotraj (À l'intérieur, 2007) utrla pot v vrste t.i. "novega francoskega ekstremizma", kjer so meje vzdržnega med drugim preizkušali Leos Carax (Pola X), Claire Denis (Težave vsak dan, 2001), Gaspar Noé (Nepovratno, 2002) in Bruno Dumont (Twentynine Palms, 2003).

Če si, tako kot jaz, nikoli niste čisto opomogli od kalvarije nosečnice, ki ji psihopatka sklene iz trebuha izrezati nerojenega otroka (to je sinopsis filma Znotraj), Jedec duš ponuja zanimiv kontrast v temperaturi: še vedno smo trdno zasidrani v sferi zla in nasilja, a tokrat avtorja temo pretresata s hladno analitičnostjo proceduralne kriminalke, dodata pa ji še šepec okultnega.

Napletla sta množico standardnih žanrskih elementov: v odročnem, stagnirajočem francoskem mestecu so vsi že slišali za temačno silo, ki naj bi se skrivala v temi (to je, uganili ste, "jedec duš"). Ko skupnost začnejo desetkati nasilne smrti, vse skupaj postane nemogoče pripisati naključju. Zakonci iz ljubega miru zakoljejo drug drugega, otroci izginjajo, obrtnik konča z žago v lobanji. Nasilne smrti pride raziskovat detektivka Elizabeth Guardiano (Virginie Ledoyen kot klišejska "zategnjena šefica"), izginuli otroci pa padejo pod pristojnost mračnjaškega detektiva Francka de Rolana (Paul Hamy).

Film, ki že z naslovom sugerira lov na nadnaravno pošast, v svojih najboljših trenutkih deluje kot boleče iskren portret izpraznjenosti in brezciljnosti obubožanega podeželja, kjer frustracije neizogibno prerastejo v nasilje. Na pamet pridejo nihilitične enovrstičnice Rusta Cohla iz prve sezone Pravega detektiva ("To ni mesto, ampak samo še bledeč spomin, ki ga je nekdo nekoč imel na mesto.") V tem kraju vsak nekaj skriva, celo oba detektiva. (Insinuacije, da je za umori morda kar De Rolan, so prav tako standardni repertoar žanra.)

Smo v polju folklorno obarvane grozljivke ali galske kriminalke? Ni težko predvideti, da gre groza toliko bolj do kosti, kadar je v domeni "samo" človeškega ... Bustillo in Maury se tokrat odpovesta priložnosti za vizualizacijo najbolj skrajnega nasilja, a, zanimivo, v njunih rokah tudi prizori praznih, odsluženih sob za mučenje ne delujejo nič manj srhljivo.

2. Potovanje na konec noči: Ugriz
(La morsure), r. Romain de Saint-Blanquat, Francija, 2023

Režiser in scenarist Romain de Saint-Blanquat je večno temo vampirizma v svoji gotski romanci Ugriz uporabil kot metaforo odraščanja in izgubo nedolžnosti. In če je odraščanje prehod med otroštvom in odraslostjo, je razumljivo, zakaj se Ugriz odvija v liminalnih prostorih - ne samo med dnevom in nočjo, svetim in svetoskrunskim, pač pa predvsem med življenjem in smrtjo. Bolj kot narativna rdeča nit je za film bistvenega pomena njegova razpoloženjska komponenta magičnega realizma, ki ga pričara fotografija Martina Rouxa. Na šestdeseta leta se ne sklicuje le z zgodbo, pač pa tudi z zrnasto teksturo slike, z razmerjem slike in celo rahlo starinsko dikcijo protagonistov.

Leta 1967, na predvečer pepelnične srede, ki zaznamuje začetek obdobja odrekanja in molitve, Françoise (Léonie Dahan-Lamort), varovanko katoliškega internata, prežame nezanikljiv občutek, da bo to noč umrla. Zakaj ne bi torej izkoristila časa, ki ji še preostane? Prijateljice Delphine (Lilith Grasmug) ji ni treba posebej prepričevati, da se zvečer izmuzneta izza zidov svojega zapora ter odpotujeta dogodivščini naproti - natančneje, na maškarado v zapuščeni vili sredi gozda, kamor so ju povabili lokalni fantje.

V dekadentni družbi okultističnih hipijev Françoise naleti na najrazličnejše izgubljene duše, tudi na bledoličnega, resnobnega mladeniča Christopha (Maxime Rohart), ki prostodušno trdi, da je vampir. Čeprav se enemu od njiju po žilah pretaka kri in drugemu (domnevno) ne, se v hipu zbližata: Françoise še kako dobro razume, kaj pomeni biti mrtev pri živem telesu. Spone družbe čuti kot utesnjujoč zapor, kot edino pot iz njega pa svoje vizije ognja in pogube. Čeprav nežni Christophe predstavlja alternativo heteropatriarhalnim normam, katerim se Françoise upira, pa, ko bo šlo zares, o njeni usodi ne bo odločal moški, pa naj bo človeške ali nadnaravne vrste.

V peterici potencialnih "hudih mačkov" letošnjega Grossmannovega festivala je Ugriz brez dvoma najbolj stilsko dovršen: odlikuje ga sanjska, megličasta lepota, ki še posebej pride do izraza v prizorih nočnega gozda. De Saint-Blanquat se močno opira na izročilo gotske književnosti in filmov giallo, pa tudi filmov o odraščanju, s katerimi je bil posejan prelom tisočletja. Kdor išče globoko občutenje, ga bo vedno našel v romanticizmu najstniških let.

3. Najboljša nevesta je nema nevesta: Pogreb
(Cenaze), r. Orçun Behram, Turčija, 2023.

Kaj se zgodi, če prostrane pokrajine, ki jih kontempliramo v počasni kinematografiji Nurija Ceylana, križamo z ljudožersko romanco v slogu Luce Guadagnina (Do kosti, 2022)? Orçun Behram odgovor poda z likom osamljenega, svetobolnega voznika mrliškega voza, ki po turškem podeželju prevaža ne ravno mrtev, pa tudi ne več živ tovor.

Odljudni Cemal (Ahmet Rifat Sungar; poznamo ga iz Ceylanove Divje hruške) je na poizvedovanja znancev, ki jih zanima, ali "se mu ni zoprno prevažati okrog z mrliči", navajen odgovarjati: "Zakaj? Saj se ne bodo več zbudili."

Morda se je prezgodaj veselil - nekega dne namreč iz vreče za truplo zasliši piskajoče hropenje. Oglaša se Zeynep (Cansu Türedi), mlado dekle, ki je bilo žrtev patriarhalnega nasilja. Njena premožna družina je poskrbela, da se truplo pred pogrebom "za kakšen mesec izgubi" - in Cemal je tista uboga para, ki je bila zadolžena, da ga do takrat prevaža okrog.

Zeynep se je v ne-življenje torej vrnila kot živi mrtvec: nema, topega pogleda, bolj ali manj neodzivna - razen, kadar zavoha človeško meso. In vendar Cemal nekako sklene, da je idealna spremljevalka zanj, zvesta in pohlevna. Po sili razmer zdrsne v čevlje serijskega morilca: preži na osamljene neprilagojence, kakršen je sam, da bi potešil neznosni apetit ljubljene. Na svojem iztirjenem roadtripu bo našel pot do svoje sestre, ki je že dolga leta ni videl, pa do edinega prijatelja, ki ga še ima na svetu – a vse to samo še podčrta, da s svetom živih postopoma izgublja stik. Ves čas mu za ovratnik diha tudi policija, ki ni slepa za vse pogostejša izginotja ljudi v okolici. Jasno je, da se lahko njuna pot konča samo na en način: z obračunom z Zeynepino družino. Na tej točki smo preživeli že tako dolgo v družbi našega na pol zblaznelega protagonista, ki ga mučijo more (ali pa morda vizije), da je težko vedeti, ali gledamo resnico ali pa blodnje bolnega uma.

Behramova grozljivka je precizna obsodba turške patriarhalne družbe, ki zlorablja in si podreja ženske. V svoji kritiki je dovolj dosleden, da "odpustka" ne nameni niti svojemu protagonistu: Cemal je tako zaverovan v svojo predstavo o Zeynap in o sebi kot njenem rešitelju, da je pripravljen pristati na nezamisljiva grozodejstva. Njegovo razumevanje "rešitve" dekleta je samo druga oblika posedovanja. Cansu Türedi, osedlana z na prvi pogled enodimenzionalno vlogo zombija, je pravo odritje; iz okorne klade se postopoma levi v nekaj veliko bolj ... če že ne človeškega, pa vsaj lucidnega.

4. Pekel so ljudje okrog nas: Ti nisi jaz
(Tú no eres yo), r. Marisa Crespo in Moisés Romera, Španija, 2023

Marisa Crespo in Moisés Romera v svoji pihološki grozljivki s pridom izkoristita idejo, da prazniki v družinskem krogu za marsikoga predstavljajo nočno moro, vir neskončnih frustracij, negotovosti in obupa. Vsa ta občutja namreč počasi nalegajo na Aitano (Roser Tapias), ki se je v družbi žene Gabi (Yapoena Silva) in njunega malega sina po dolgem času za praznike vrnila v rodno Španijo. Ko se nenapovedano pojavi na vratih svojega družinskega doma, jo kot hladen tuš pričaka zadržana dobrodošlica. Starši, ki jih ni videla že več let, so očitno sitni, da je prišla teden dni pred dogovorjenim datumom. Za nameček v njeni stari sobi živi tujka, ki sta jo - sicer konservativna, rasistična zakonca - vzela pod streho, brezdomka Nadia (Anna Kurikka). Aitana zgroženo opazuje, kako njena mama Nadio obravnava kot kraljico, kot "hčerko, ki je nikdar ni imela", svojo dejansko hčerko pa skuša s hladnim prezirom obdržati na razdalji. V hiši ostane samo na prošnjo svojega hudo bolnega, ljubečega brata Saula (Jorge Motos) - njegov invalidski voziček bi namreč težko stlačila v avto.

Scenarij drobce informacij za gledalca trosi zelo premišljeno: je morda hladna zadržanost Aitaninih staršev utemeljena? Izvemo namreč, da je v preteklosti z družino ravnala brezbrižno. V tem ozračju tesnobe je skoraj nemogoče najti trdna tla pod nogami - dokler nas film hipoma ne potisne v teritorij čiste grozljivke.

Čeprav v odštevanju do božične zabave, na katero so povabljeni številni skrivnostni, petični gostje, počasi postaja jasno, v katero smer se zgodba razvija, film idejo dvojnice stopnjuje do klavstrofobičnega vrhunca. Aitana je v zvezi z Nadio vse bolj paranoična; iz ozaveščene liberalke bruhnejo na dan najbolj stereotipni, ksenofobni predsodki. Nad aristokratskim galavečerom visi temen oblak zlohotnosti, kakršno lahko izžareva samo "elita".

Očitno je, da je Ti nisi jaz družbeni komentar v duhu Peelovega Zbeži! (2017), le da analizira razredne in kastne prepade zahodnoevropske družbe. Morda lahko pri iskanju vplivov ostanemo celo bližje domu in se ozremo k Buñuelovi klasiki Diskretni šarm buržoazije. Kakor koli že, zaključek, da se nagnitost družbe konča in začne v nagniti srčiki "družbene smetane" in njenega generacijskega bogastva, je neizbežen. Boj se, kadar ti bogataš pomoli iztegnjeno roko.

5. Gotska srhljivka sreča torture porn: Vodnjak
(The Well), r. Federico Zampaglione, Italija, 2023

Italijanski film je v letošnji peterici še najbližje bizarkam, ki se brez sramu naslajajo nad kičem in neutemeljenim, voajerskim nasiljem. (Priznati pa je treba, da je Zampaglione ogromno pozornosti posvetil videzu svojih "pošasti", ki bi čisto lahko bile sposojene iz svetov Guillerma del Tora.)

Mlada restavratorka Lisa (Lauren LaVera) se napoti v italijansko vasico, kjer bo morala restavrirati skrivnostno, popolnoma počrnelo srednjeveško platno. Na poti na podeželje spozna skupinico ameriških turistov. Ko se na avtobusni postaji razidejo, se razcepi tudi zgodba filma: Lisa bo pod okriljem svoje premožne mecenke v hladni graščini sukala čopiče, tri Američane pa čakajo ugrabitev, ječa in kalvarija v katakombah, zgrajenih okrog podzemnega vodnjaka. (Prizori njihovega trpljenja močno spominjajo na franšizo Hostel oz. trend "torture porna" z začetka tega tisočletja.) Obe zgodbi se bosta na koncu seveda spletli v eno, a preskakovanje med tako različnima atmosferama filmu jemlje delček elegance.

Igralci se morajo na trenutke lomiti čez precej štoraste dialoge, pri čemer jim je kos samo Lauren LaVera (po zaslugi slasherja Terrifier 2 precej prepoznaven obraz žanra.) Tudi ona sicer ne more preseči pomanjkljivosti scenarija, ki veliko prostora odmeri ritualnim pokolom, malo manj pa gradnji značaja protagonistke, da bi ta lahko zaživela kot tridimenzionalna osebnost.