Nad nebom pod zemljo je v zasnovi potopisna knjiga. Pesmi so vznikale kot posledica resničnih popotovanj, so plod avtorjevih srečanj z bolj ali manj tujimi prostori, drugačnimi kulturnimi izročili. Da je za tematsko-idejno jedro zbirke odločilno predvsem pesnikovo snidenje z vzhodom, napove kar uvodni citat kitajskega daoističnega filozofa Džuang Dzija o enosti vsega. Koncept, ki ga Evropejec, pogreznjen v davno ustaljene sheme krščanskega dualizma, vse prej kot preprosto dojame, osvoji. Vendar uvodni navedek ne ostane le pri tem osnovnem in znanem vzhodnjaškem pogledu na svet, temveč izrazi tudi jezikovno in spoznavno skepso: "Kakšna potreba je po besedah, če je vse življenje eno?"
Zbirka Nad nebom pod zemljo je poskus kljubovanja tej nakazani nezmožnosti oziroma nepotrebnosti ubeseditve spoznanja: "Da si je vse v sorodu / In je obenem / Dobro in zlo."
Zbirka je grajena tridelno, s čimer premočrtno branje premišljeno stopnjuje. V zbirko vstopimo Pod zemljo, sledi Območje slišnosti, bralsko potovanje pa končuje razdelek Nad nebom. Poimenovanja namigujejo na krščansko predstavo o posmrtnosti, ki jo je Dante ovekovečil v Božanski komediji. In sprehod skozi Štegrovo zbirko bi dejansko lahko primerjali z nekakšnim bralnim popotovanjem iz pekla prek vic do nebes. Toda če so pekel, vice in raj v naši kulturi kraji posmrtnega življenja, nas Štegrova zbirka zdržema navaja na misel, da so tako prostori pod zemljo kakor tisti nad nebom – tu in zdaj, v območju slišnosti, da torej ločnic med duhovnimi in fizičnimi prostori ni, kakor ni razlike med tu in tam, med nekdaj, zdaj in potem. Ali, izraženo s poezijo:
"Sinko,
Ko se zbudiš,
Konji dirjajo dalje
Skozi tvoje sanje."
Prav zato je podzemna temina, v kateri biva človek in s katero nas pesnik sooča v prvem razdelku, za bralca tako neposredna in boleča. V nasilju, brezbrižnosti, hladnosti, umazaniji smo soudeleženi vsi, nihče ni izvzet. V tem svetu vlada sovraštvo in …
… "Ljubezen je
Mala mačica,
Ki pije vodo
Iz razbite skodele."
Čeprav je pesniški izraz dvignjen nad običajno govorico in je podobje pogosto arhetipsko, pesmi ne lebdijo v nedoločnosti časa ali prostora, temveč jih avtor redno umešča v konkretne kraje naše oble, hkrati pa v njih odzvanjajo pereče teme naše sodobnosti. Zlasti v prvem razdelku Pod zemljo je zaznavna kritična, ironična, občasno celo cinična drža do sveta, pri čemer so pesmi enako ostre do vélikih ideologij in do vélikih religij.
Območje slišnosti, drugi razdelek zbirke, bi v krščanskem besednjaku lahko enačili z vicami, na kar ne nazadnje napeljuje tudi njen cikel Tranzit, gre torej za prostor prehoda … Pesmi tranzita so podnaslovljene s konkretnimi mesti (Peking, Tokio, Berlin, Nikozija ipd., v njih pa pesnik v dialogu z mestnim okoljem razvozlava lastno eksistencialno zanko. A tranzit, prehod, seveda ni le fizičen, zemljepisen, temveč metafizičen, zlasti v smislu človekove notranje rasti, spoznavnega razpiranja. Trk z lastnim kulturnim, filozofskim, duhovnim izročilom, ki ga želi subjekt preseči, je domala surov, zato zna biti odziv nanj že kar ciničen:
"Mati moja,
Ki si v telesih,
Razdejanje je tvoje ime.
Pridi vsaj k meni,
V tvoje izgnanstvo
Zgodi se tvoje nasilje
V revščini in izobilju
Navrzi vsaj danes
Kakšno puhlo drobtino
In odpusti mi
Trenutke šibkosti,
Ko poskušam ukrasti življenju
Več kot nameniš.
Ne odpelji me ponovno v praznino,
Naj se zdrobé moje kosti,
Ko me pobožaš,
Mati."
Pesnikovo in s tem bralsko popotovanje se v tretjem razdelku Nad nebom približa vrhuncu. Pesniška govorica se povsem abstrahira in komunicira v simbolnih podobah, skozi arhetipe. Pesmi bralca popeljejo v zasvetja, človekove notranje pokrajine, med gore, v pragozd, v belino, votlino … Zahodna filozofska tradicija je tu še bolj neposredno in zato kdaj preočitno soočena z vzhodno, njuno zbližanje pa se zdi nedosegljivo:
"Razum ima željo
A ne more upravljati
Moje usode.
Duša lahko upravlja
Z usodo
A nima volje.
Zatlačim si razum
V črno aktovko
In dušo za uho.
Med samotno hojo
Ropota črna aktovka.
Nekdo mi prišepetava."
V pomoč besedam v zbirki občasno spregovorijo podobe, črno-bele ilustracije akademskega slikarja Mitje Ficka. Upodobitve motivov, ne nujno vezanih na pesniško podobje, na primer ilustracija volkodlaka s falusom v erekciji, izgubljene srnice, človeka v gozdu, laboda, nagačene košute, spregovorijo s svojo arhetipsko močjo in tako poudarijo simbolno govorico verzov.
Štegrova pisava se je v zbirki Nad nebom pod zemljo popolnoma izčistila in se zgostila, mestoma celo v podobo haikuja. Hkrati pa zbirka tudi vsebinsko prelamlja s poprejšnjim opusom; viden je obrat od ontoloških k epistemološkim preizpraševanjem. Toda če zbirka pomeni precejšen zasuk v pesnikovem opusu, pa v kontekstu sodobne slovenske poezije ne prinaša korenite novosti. Šteger se v spogledovanju z vzhodom namreč pridružuje že množici avtorjev (na čelu katere bi nemara lahko postavili Milana Deklevo), ki jih je vzhod očaral na podoben način.
Privlačnost zbirke Nad nebom pod zemljo se skriva v njeni nežnosti in toplini, ki diha hkrati z zavzeto kritiko temine. V njej ne umanjka igrivosti in hudomušnosti ter ne nazadnje samoironije, s katero preseneti marsikatera pesem. Med izzivalnejšimi pa izstopajo pesmi, ki premišljujejo vlogo pesnika v sodobnem svetu in poslanstva poezije nasploh.
Diana Pungeršič; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).