Že naslednjo pomlad je gospodična Anna objavila svoj prvenec, naslovljen enostavno Anna Calvi. Zaobjel je vso glasbeno sinergijo pevke/kitaristke (fender telecaster), njenega instrumentalnega dvojčka: Mally Harpaz (harmonij), Daniel Maiden – Wood (bobni) in celega niza znamenitih in slovitih, od koproducenta Roba Ellisa, Laurencea Bella iz Domino Records, pa vse do Karla Lagerfelda. V dokaj rafiniranem dramaturško rokovskem vzdušju, kjer so se lirično prepletale izpovedi ljubezni, strasti, obupa, izgube, večnega bojevanja …, se nič ni prepuščalo naključju.

Če je njena zapeljiva distorzija prvenca, ki je vsake toliko časa kristalizirala avtoričino obsedenost s skladatelji klasične glasbe, kot so Stravinsky, Ravel in Debussy, zvenela kot reminiscenca na PJ Harvey, se bo Anna Calvi s svojo drugo ploščo One Breath ustoličila kot resna rockovska izvajalka. Izvajalka, ki zmore tudi brez glasbenih stricev iz ozadja.

Temu vštric gre tudi Annino nepodleganje mačistično neumnemu novinarskem obravnavanju igranja kitare, pa tudi dejstvo, da se ni prepustila hvalospevom o sebi kot najbolj pomembni rockizvajalki po Patti Smith. Morda prav zaradi tega novi album One Breath zveni kot zvočno-lirično zatišje po čustvenem neurju, ki ga je s seboj nosil prvenec. To nikakor ne pomeni, da njen skladateljsko-aranžerski arhipelag, ki se razteza od gotske romantike (Bleed Into Me, The Bridge), pa vse do post pankovskega vesterna (Cry, Sing To Me), poslušalcu prinaša lažen občutek optimizma in sreče. Nikakor!

Anna Calvi še vedno stopa po poteh strtih src (Eliza, Tristan, Suddenly) - le da je podoba "nedolžne čudežne deklice", kot so jo nekateri "poznavalci" opisovali, za vedno prepustila mesto fatalni ženski, ki diha in razmišlja s svojo kitaro.

Ocena: 4; piše Miroslav Akrapović