Sovjetski gulag največkrat enačimo s Stalinom, saj je sistem taborišč, ki je v več kot šestdesetih letih obstoja "gostil" osemnajst milijonov po večini nedolžnih, na hitro obtoženih in obsojenih sovjetskih državljanov, tujih vohunov in vojnih ujetnikov, največ ljudi poslal v taborišča med njegovo vladavino. Toda Anne Applebaum je sistematična zgodovinarka in poznavalka razmer v nekdanjem vzhodnem bloku, zato ne pozabi poudariti, da je Josipa Džugašvilija navdihnil prav režim, proti kateremu se je v revoluciji bojeval; v carističnem obdobju ruske zgodovine so namreč "sovražnike ljudstva" - resda v veliko manjšem številu - prav tako pošiljali v oddaljene predele neskončno prostrane dežele.

Applebaumova prav tako nikoli ne zamudi priložnosti, da bi razkrila absurde in kontradiktornosti sovjetskega režima, ki je sistem gulaga po eni strani vzpostavil v želji po eliminiranju motečih protisovjetskih elementov, po drugi pa ga je skušal voditi po vzoru klasične kapitalistične oziroma sužnjelastniške logike. Gulagi naj bi bili ekonomsko samozadostni, še več, delovali naj bi z dobičkom in po revoluciji pomagali financirati izgradnjo socialističnega imperija, po drugi svetovni vojni pa obnovitev porušene države.

Resnica je bila seveda drugačna, podobno kot je bila drugačna - prirejena oziroma arbitrarna - resnica številnih piscev, ki so po vrnitvi iz gulaga pisali o svojih izkušnjah, npr. Aleksander Solženicin, najbolj slavni taboriščnik in disident, do čigar parcialnih spominov Applebaumova goji dokaj kritičen odnos in ga podkrepi z odmevi sotrpinov, ki se niso vedno strinjali z njegovimi opisi razmer v taboriščih.

Prave, vseobsegajoče resnice tako ali tako nikoli ne bomo izvedeli in Applebaumova se tega zaveda; njena knjiga redko obtožuje, stvari raje postavlja v kontekst. Trezne in solidarne obravnave niso deležni le obsojeni, temveč tudi npr. stražarji in vodje taborišč, ki so bili sami nemalokrat podvrženi obupnim razmeram in manipulacijam od centrale v Moskvi, ki se ji ni sanjalo o razmerah v oddaljenih, slabo zgrajenih in katastrofalno servisiranih taboriščih.

Avtorica prikaže sistem gulaga skozi množico vidikov: v prvem delu obravnava izvor gulaga od revolucije do obdobja "velikega terorja" s konca tridesetih let; v drugem opisuje logistiko življenja in dela v taboriščih, ob čemer natančno popisuje proces aretacij, zasliševanja, obsodb, transporta, dela v taboriščih, kaznovanja in nagrajevanja, množičnega ovajanja, nosečih žensk, strategij za preživetje itd. Tretji del zaokroži zgodovinsko sliko in oriše postopen propad taboriščnega kompleksa po Stalinovi smrti, ob čemer Applebaumova izpostavi vlogo t. i. tujcev, pa taboriščnih uporov, postopnih pomilostitev, začasne "odjuge" s konca petdesetih let in obdobja disidentov, ko je oblast v poststalinističnem obdobju za kratek čas celo dovolila objave posamičnih taboriščnih spominov.

Najboljši in najbolj ganljivi deli knjige so nedvomno tisti, ki se dotikajo intimnih zgodb, v katerih avtorica spregovori o čustvenih posledicah gulaga, npr. kratkotrajnih srečanjih obsojencev in sorodnikov v t. i. hiši srečanj, tragičnih zgodb vojakov Rdeče armade, ki so bili po vojni prisiljeni v delo taboriščnih stražarjev, predvsem pa o strašni in nepopravljivi škodi, ki jih je gulag pustil pri vseh, ki so se po letih prestajanja kazni lahko vrnili v civilizacijo. Gulag je bil marsikaj, toda še posebej učinkovit - če govorimo o preživelih - je bil v uničevanju človeškega dostojanstva in porajanju občutka krivde.