Če hoče režiser samostojno odločati o končni obliki, mora biti hkrati producent, še bolje, šef studia. Peščici je v klasičnem obdobju uspevalo vzdrževati status odločevalca, npr. Chaplinu, Lubitschu, Howardu Hughesu. Velika večina se je morala prilagoditi, se pogajati, kompromitirati, popuščati. Številnih niti vprašali niso za mnenje.

No, knjiga Bena Urwanda Hitlerjev pakt s Hollywoodom (The Collaboration. Hollywood's Pact with Hitler, 2013) ta ponarodeli aksiom postavi na glavo. Urwand, harvardski zgodovinar in raziskovalec, se je namreč zakopal ne le v arhive hollywoodskih studiev, temveč predvsem v arhive o nacistični Nemčiji, kjer je odkril številne dokaze o deset let trajajočem "prijateljskem sodelovanju" med studijskimi šefi in Goebbelsovo propagandno mašinerijo. O prikritem sodelovanju se je resda šušljalo vse od konca druge svetovne vojne dalje (ne nazadnje so posamični filmi dovolj zgovorni), toda zdaj smo prvič dobili konkretne dokaze o hollywoodski servilnosti, ki je izhajala iz enega samega motiva: dobička, ki ga je vse do leta 1941 prinašal obsežen nemški trg, nor na ameriške filme.

Kar je bilo, milo rečeno, sprevrženo; skoraj vsi studijski šefi in ustanovitelji tovarne sanj so bili judovskega rodu. Niso ugovarjali, ko so nacisti prek svojega posebnega odposlanca zahtevali, naj se o Nemčiji v filmih govori brez kritične osti; niso ugovarjali niti, ko so zahtevali, da judovski liki oziroma beseda Jud (kaj šele nacisti) popolnoma izginejo iz hollywoodskih filmov. Vsakršno najmanjše namigovanje na realno stanje stvari v Nemčiji je bilo pospremljeno z grožnjo, da dotičnega filma ne bodo mogli distribuirati v Nemčiji; še več, vrteli ne bodo nobenega drugega filma istega studia; in dalje, ne bodo ga vrteli le v Nemčiji, temveč (po letu 1938) na vseh zasedenih ozemljih!

Strah studiev - predvsem MGM-a, Paramounta in 20th Century Foxa, ki so najdlje sodelovali - je bil brezmejen, ustrahovanje pa tako učinkovito, da je Hollywood posnel celo nekaj filmov, ki so podpirali idejo totalitarizma in enega vodje. Med najzloglasnejše je spadal Angel nad Belo hišo (Gabriel Over the White House, 1933), apologija kulta osebnosti, centralizacije oblasti in vzpostavitve diktature - vse v službi konsolidacije naroda, ekonomske obnove in vzpostavitve blagostanja. To je bila histerična politična parabola, v kateri novoizvoljeni predsednik ZDA, ki je sprva predstavljen kot marioneta svoje stranke, zaradi avtomobilske nesreče začasno pade v komo. Ko se vrne na delo, nenadoma odpusti kabinet in vse svetovalce, razpusti kongres, prevzame popolno oblast, razglasi obsedno stanje, z gangsterskimi prijemi obračuna s podzemljem in prohibicijo, ter začne izvrševati socialne reforme, ki navdušujejo od depresije načeto ljudstvo!

Šlo je za po večini slabe filme, čeprav je kulturna vrednost na tem mestu irelevantna. Poanta Urwandove knjige je naslednja: med letoma 1930 (da, pritisk se je začel že pred vzponom nacizma) in 1941 v Hollywoodu o final cutu pri številnih filmih niso odločali ne studijski šefi ne producenti, temveč nacisti! To je največja vrednost Urwandove masivne raziskovalne naloge, ki pa še zdaleč ni brez težav, sploh če poznamo drugo knjigo na isto temo, ki je izšlo tako rekoč istočasno, Hollywood and Hitler (2013), ki jo je spisal Thomas Doherty, kulturni zgodovinar in ljubitelj hollywoodskega filma. Doherty je v branju filmov med vrsticami precej lucidnejši od Urwanda, predvsem pa manj senzacionalističen avtor, ki pozna značaj tovarne sanj in posledično reagira trezneje.

Urwand po drugi strani očitno ni filmski entuziast in poznavalec, temveč zgodovinar, zato nekatere filme in njihovo sporočilnost (npr. Vidorjev Naš vsakdanji kruh, 1935) bere popolnoma zgrešeno. Podoben problem ima z dojemanjem narave Hollywooda, ki jo v šoku prepoznava kot strahopetno, oportunistično, kompromisarsko, čeprav je vsakomur, ki vsaj malo pozna filmsko industrijo, povsem jasno, da so ti atributi vse od rojstva del sistema. Največja Urwandova težava pa brez dvoma ostaja ravnanje, ki si ga že povprečen zgodovinar ne bi smel privoščiti, obsojanje na podlagi dejstev, ki jih je pridobil z zgodovinske distance. Specifično, Urwand leta 2013 studijske šefe iz tridesetih let 20. stoletja obtožuje, da so pomagali financirati nacistično vojaško mašinerijo! Kot da je svet sredi tridesetih let vedel, kako se bo končala nacistična zgodba. Drži, Louis B. Mayer, Adolph Zukor, Darryl F. Zanuck in drugi šefi so bili oportunistični strahopetci, vendar nič več kot to, obtoževati jih kolaboracije je tako rekoč smešno početje. Ali kot je dejal Jerome Christensen, "problem niso Urwandova dejstva, mnoga so osvežujoča in osupljiva, problem so njegovi sklepi, ki jih forsira".