Tridelni epos, naslovljen Vrata nepovrata, bo sodeč po prvi knjigi Zemljevidi domotožja monumentalno delo, saj že ta vsebuje 46 spevov, kar je okoli deset tisoč verzov na 469 straneh. Morda res ni primerno knjigi preštevati listov in pesnitvi verzov, a ob misli, da sledita še dve knjigi, Čas očetov in Bivališča duš, je to le ilustracija o zares epski razsežnosti stvaritve našega priznanega pesnika, esejista, prevajalca, predavatelja in literarnega teoretika. Delo je osebna biografija, a neločljivo povezano s pesnikovimi predniki, sopotnicami, sopotniki in prijatelji kakor tudi z zgodovinskim ozadjem velikih vojn in osamosvajanja, dogodki, ki so vplivali na preoblikovanje državnih meja in ureditev ter spajali in razdvajali narode, družine in prijatelje.

Podobno kot libanonsko-francoski pisatelj Amin Maalouf v romanu Izvori raziskuje preteklost svoje lastne družine in kulture, potem ko mu je pod roke prišel star kovček z razglednicami, pismi in dokumenti, je tudi Boris A. Novak svojim razpršenim spominom dodal pričevanja očeta Anteja, posneta na kasetah in zapisana v beležnicah, najdenih v skrbno zapakirani in z vrvicami prevezani škatli, in osvetlil številne obledele obraze s starih fotografij, shranjenih v škatlah za čevlje. Ko se je iz rodnega Beograda preselil v Ljubljano, je moral požreti veliko žalitev in sprejeti brezobzirnost nekaterih v …, kako paradoksalno, svoji domovini, Slovenec med Slovenci, vse to, kar je Maalouf doživljal kot tujec na tujem. Oba z občutki brezdomstva potujeta in raziskujeta, vsak v svojem jeziku in načinu pisave.

"Rodil sem se v kraju, kjer Sava umira. Ob izlivu. Vsa moja pot odraslega človeka je bilo potovanje nazaj do njenega izvira. Kot večni tujec ob gorskih virih Save hrepenim po daljnem domu, kjer se težka, temna Sava izgubi v veletoku."

Spominjanje na otroštvo v Beogradu je le eno izmed domotožij, ki je narekovalo pisanje, gotovo pa jih je pred Vrati nepovrata, zadnjimi, skozi katera bomo vsi vstopili, še veliko več. In o njih piše Boris A. Novak svojo zgodbo, sprašujoč se:

"Kdo sem sploh jaz? Zgolj odsev nekdanjega plemena? ... Izbrisana stopinja, sem zgolj seštevek, zbir plemena, in onstran stare zgodbe le odmev in senca?" In na drugem mestu: "Je tisti, ki sprašuje, 'ko sam ja', isti kakor ta, ki sprašuje 'kdo sem jaz'?"

Zemljevidi domotožja so razdeljeni v tri zvezke, naslovljene Nagovor, Zgodovinski atlas zapuščenih domovanj in Muzej nomadskih prevoznih sredstev. O tem, da so potovanja bistveni poudarek epa, priča že prvi spev prvega dela, Postava. V Avstraliji, "v raju brez spomina", kot jo je pesnik prvotno označil, se zgodi nekakšno razodetje. Na celini, na kateri so nastanjene duše umrlih, kot verujejo domačini, prisanja svoje mrtve starše in doživi mistično erupcijo stvarjenja in rojstva, srečanje s praočetom in pramaterjo, z Dantejem, s stvarnikom in sinom. V različnih premenah, strašnih in lepih, se v prividu skozi tisočletja kleše njegov sedanji obraz. Že omenjeni Amin Maalouf je zapisal: "Nobena od minut, ki jih živimo, ne bi obstajala brez tisočletij, ki so bila pred njo. Sem sin vsakega od svojih prednikov." S povsem enakimi spoznanji uvaja Boris A. Novak svojo pesnitev.

V drugem in tretjem zvezku veže spomine na pokrajine in prostore svojega telesnega in duhovnega prebivanja ter na prevozna sredstva, s katerimi je med njimi potoval v času in prostoru. Potomec častnikov, "ko je častnik pomenil čast", kot poudarja, borcev, glasbenikov in kmetov, nosi vso bolečino nepriznavanja zmag in veličine osvobodilnega boja, a tudi težo zablod in krivic, storjenih v imenu tega boja, ki ga slika skozi trpljenje in žrtvovanje malih ljudi, ko pesni o razdejanjih, ki najbolj globoko prizadenejo človekovo intimo. In prav na majhnih herojstvih je utemeljena izbrana oblika, v kateri pesnik izpisuje svojo zgodbo. Kaj pomeni pospravljati prazno otroško sobo po ločitvi, kako je, ko se otroka vračata, "čedalje manj otroka, vse manj moja, vse bolj svoja", kot piše; kaj pomeni pospravljati za mrtvimi - vse to in še mnogo pretresljivih in iskrenih izpovedi, mnogo občutenih pesnitev, kot je prelepa z naslovom V Žalno, v Žalno, je vsebovanih v epu. Nasproti njim so duhoviti in igrivi verzi, na primer o počitnicah v spevu o otokih, pa samoironičnosti, ko se ponorčuje iz svoje prevzetne drže, ko se je kot mladenič odločil postati pesnik, še preden je napisal en sam verz, pa takšni, ki zvenijo povsem dokumentarno. Omembe zasedbe filozofske fakultete in prvega upora študentov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so bili sprožilec bolj kritične in svobodne misli, Šumija, iz katerega so se številni povzpeli na sam vrh slovenskega Parnasa, ter znanih pesnikov in pisateljev, Jaše Zlobca, Tomaža Pengova, Milana Dekleve, Milana Jesiha, pa legendarnega profesorja Dušana Pirjevca in številnih drugih osebnosti in dogodkov dvigajo ep nad osebni portret in družinsko zgodovino ter dodajajo bogati vsebini še kulturni pečat tega obdobja.

"Edino, kar sem dedoval po prednikih, je venec besed, ki ga skrbno negujem. Nad nami je lestenec zvezd. Zdaj ga nesem k vsem vam še nerojenim. Tu začenjam našo zgodbo, svojo pesem."

Nada Breznik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).