Človek drhti v brezmejnem kozmosu, moški-ženska, drhti glasba. Beseda drhti v poeziji. Svetloba v zenici. V ciklu Šansoni pesnik zapiše:
"tvoje otroške zenice, / ko si bila eno s seboj, / ko so bile eno moje želje / v svojem večnem mimohodu / in eno to, kar sva, kar sva bila, kar bova, / tvoje otroške zenice / in ta nedojemljiva, ta čudovita izgubljenost dveh, / ki sta zmeraj v mimohodu, / ki sta zmeraj tu"

Na ta način Senegačnik vzpostavlja temelj dveh elementov: drhtenje, ki ga prinaša življenje v svojih mnogoterih oblikah, in večni mimohod človeka, ki je prisoten v svoji odsotnosti, kar pomeni, da človek sam nikoli ne zmore zaobseči mesta drugega, ampak je vedno v izgubljanju drugega. Iz vsega tega raste žeja, želja po drugem, s katerim se zaplete v neskončen ples upanja, približevanja, bližine in oddaljevanja.

"Moja velika samota si, / brezno nikogaršnje bližine", je pesnik zapisal v pesmi In memoriam. Iz te samote, tega brezna nastaja poezija. Samota ne pomeni praznine. Besede so v življenju samem, iz sveta so, ki ga človek živi in iz tega črpa spoznanje, ki ga prinaša misel pesniške besede. Gre za nekakšno gibanje po robu, opisovanje roba praznine, nikakor pa ne za vstop v to praznino, ki je skrivnost, neimenovano. Krog ni nikoli sklenjen, nikoli označen z abstraktnim pojmom. Ni izmišljija nečesa, kar ne obstaja, prav nasprotno, Brane Senegačnik govori o tem, kar je tukaj in zdaj, v kar je človek zaradi svoje omejujoče narave ves čas vpleten in česar ne more razvozlati. Božanskost besede je v njenem definiranju pomanjkljivosti, v njeni samopreseženosti. V tišini.

"Ko je tišina / samo še beseda, / se spremenijo vse besede / in tudi mi postanemo besede. // Ko tišina ni tišina, / ni več nobenih vrat. // Je tišina."

V kontemplativnem premišljevanju Senegačnikove poezije se z neverjetnim, stanjšanim posluhom in tipajočim korakom približujemo bistvu evropskega pesnjenja in pesniškemu, njegovemu večnemu horizontu slepote, drhteči, izmakljivi enoznačnosti, polzenju dokončnih resnic med prsti, spodrsavanju na poti skozi življenje. Zdi se, da je svet iz perspektive pesnjenja zgolj ogledovanje možnosti "se iz temne doline v tvojem telesu oglaša, / česar ni, / kar edino je, / žeja, ki ne ugasne, / izvir, ki ne presahne".

To je mogoče le na način osamljenega prisluškovanja besedam, v samospraševanju, ki ne prinaša neposrednega odgovora, pač pa zgolj eksistencialno, bivanjsko občutje slehernega izmed nas.

Senegačnikova poezija je odsevna, refleksivna, njegova misel se odvrača od sveta, kot se kaže na videz, v svet notranje drže, v njej raziskuje različne lege in položaje lastnega pogleda. Njegov ton je molovski, značilen za tiho meditacijo, vendar ne zapada v nostalgijo po izgubljenem svetu, ampak se obrača k nedoseženemu svetu. "Kar je bilo, počiva na tem, kar bo," pravi v pesmi Razklenjena resničnost.

V molku zgradimo hiše in mesta, da bo resnica ta, kar v resnici smo – živeče srce, po dolgem brodenju skozi leta noči. Ne molčati, dihati molk: to je še, kar nam preostane.

Neizmerna, pomirjujoče-raziskujoča beseda širi pljuča, drsi skozi planjave duha, se zadrži v hipni bližini, v kateri trenutno odseva odgovor, ki ga ni in je kot sen glasu, izgovarjajoč besede, pesniška molitev in motrenje tišine, oziranje z rahlo grenkobo k neizrečenim besedam na robu sveta, ki bi lahko bil, pa se sanje niso izpolnile,
"Besede, / ki jih ni povedal nihče drug, / takrat ko bi bilo potrebno govoriti. / Misli, / nasičene z molkom, / ki nam daje živeti. // Ki so lahko tudi tvoje. / Da se jih oprimeš. Da si. // Nekaj je na njih. / Kakor da so od vedno. Za vedno. // To so pesmi. / To so tišine."

Rečemo lahko, da so te pesmi-tišine v Senegačnikovi novi pesniški zbirki podarjene bralcu v premišljevanje in samospraševanje po biti prebivajoč v svetu, navzoč v življenju, prepredenim s tišinami, v trenutkih bližine s samim seboj in na tak način tudi z drugim, z obrazom preteklim in prihodnjim, ki uhaja skozi reže besed, občutij, vonjev, spomina in odstiranja znamenj za zmeraj, za nikoli.

Marko Elsner Grošelj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).