Otvoritvena Kozlam, najsi je bila ob proslavljanju mariborske kulturno-elitne-evrouvrščenosti pred tremi leti, prav tako pa tudi na koncertnem albumu Tiho baladna, po novem skoraj razočara. Kitarsko bazična, na ravni Big Foot Mame, z verzi pa še vedno pri istem ali splošnem - “…in ko se ga tako ulijem, pogumno čez državo vpijem / Kozlam, vsega imam dovolj, priznam”. Toda! Vokalna linija, hm, pa saj to ne poje Tokac? To so očitno tudi Grega Skočir, pa Tomi Meglič pa še nekaj njih. Princip za Kozlam je vzet bodisi iz skladbe Do They Know It’s Christmas bodisi iz Janez, Kranjski Janez tria Kreslin-Predin-Lovšin. Če subliminalno simultanko vzamemo zares, je - v obeh primerih - na dlani, da je položaj v Deželi presneto resen. Upam, da Band Dan D Aid zbere dovolj pomoči. Še več. Vse to, pa smo šele pri prvem komadu, se ravno ne ujema s piarovskim napotilom, v katerem je bilo sporočeno, da je DNA D nastala tako rekoč med eno samo seanso, ki je nekaj dni potekala v vadbenem centru v zadnjih letih največjega domačega rockovskega benda. Producent Žare Pak naj bi stvari le zmiksal. Naj bo.

Album DNA D mi postaja všeč. Zato še dva očitna antagonizma, ali pač zameri, prihranim za pozneje.

Kurbin sin je naslednja pesem, ki spet ni daleč od narativne taktike Drinkersi vs Lovšin vs Big Foot Mama, pri čemer je poezija nedvomno boljša kot pri vseh treh referenčno imenovanih pan-opusno seštetih. Prvotno je bila tudi ta pesem počasnejša, to pomeni "tišja".

S komadom Brat moj se Dan D ali pač njihov bobnar zopet navežejo na izposojeno kadenco (U2 - Sunday Bloody Sunday), a zdi se, da se novi album tu dokončno odpre. Šele na tretji stopnji je jasno, da so se Dan D naveličali svoje pretekle napol že ponarodele serenadne faze. Udariti je treba po mizi, se kak teden braniti alkohola, zato postati nervozen, odviti marshallovo stikalo do konca in začeti pristno rokovsko drveti. Vse drugo bi morda pa res lahko bilo pogubno. Laibach bi dodali zadnjo iz njihove lastne Brat moj: "Potuj z nami k novi luči". Mimogrede, pesem Brat moj je s svojo kasabianovsko motiviranostjo nemara najboljša med deenkajevščinami.

Nova luč je skladba Hlapec, punk-ish boogie-woogie, ki bi lahko imel marsikaj skupnega z The Ramones, pa čeprav ima njeno besedilo nekaj sorodnosti s Smolarjevimi pridigami o tem, kako je treba delat’ in biti ponižen vse do bridke zvrnitve v jamo na vaškem pokopališču - res je prava oda hlapčevstvu. Poema Mama ne dovoli (vokal ji je posodil bobnar Dušan Obradinovič) je še ena. Vprašljiv vzgojiteljski napotek izzveni kot skasarkazem. Nov razlog za poslušalski smeh, prav res. Odrešitev je še eno kratko-sladko cinično pank-rockovsko žuganje. To traja rekordno skromnih osemdeset sekund, vokal pa mu je posodil bobnar Dušan Obradinovič. Pesmi Ona sanja in (mestoma predrzno koračniška) Solze iz neba sta nemara najbolj zeitgeistni. Obe sta prepojeni z energičnim duhom britanske indie-rockovske sproščenosti tipa Kaiser Chiefs in že omenjenih Kasabian. Žare Pak, spet, ni bil le mojster za končni zvočni miks, se zdi!

Sonca dva in Zdaj gre zares, ki skleneta niz desetih za albuma DNA D, sta končno tako želeni uspešnici.

Dan D so šaljivci. Ne le da so najizrazitejši uspešnici uvrstili v rep svojega novega celournega izdelka, napovedujejo tudi, da bo 1. novembra izšla še ena njihova zbirka, ki naj bi bila precej drugačna od te.

To se mi skupaj z zamislijo, da na ovitku DNA D lahko dešifriramo DNK vsakega člana benda, zdi nadvse posrečeno.

Medicinska terminologija ob naslavljanju glasbenega dela je malo manj iskra, ko se spomnimo, da je tudi Siddharta pred leti svoj opus dopolnjevala z odkrito navezavo na krvne skupine. Prav tako je videospot za izpostavljenko uspešnice Kozlam slab ponaredek tistega, kar za Rolling Stones proizvaja Rok Predin. Žal torej zelo neizvirno.

Toda. DNA D je pristna, hitra albumska porcija velikega slovenskega rockbenda, ki predvsem rešuje njihovo bit, obenem pa narod solidno brcne v zadnjico. Še več pomladanskih napevov pa spet pozno jeseni. Vse je narobe in prav je tako - živel rock’n’roll!