Drugo za drugo nam uprizorijo devet gledaliških situacij, vsako v treh ali štirih izvedbenih različicah. Gledalke in gledalci sproti, po vsakem odigranem sklopu, obkrožamo nam najljubšo različico, vmes pa nas seznanijo s pomenom naših odločitev.

Poglejmo primer rešenega testa. Obkrožen žanr 3 pomeni, da mi je v gledališču všeč preplet plesa, glasbe in igre; izbrana glasba 2 me opredeljuje kot ljubitelja uprizoritev temačne globine človeške eksistence; ker sem izbral možnost število igralcev 3, imam rad srednje velike zasedbe; zaradi izbire zvrsti jezika 2 so me opozorili, da se raje ne udeležim decembrskega referenduma; obkrožen princip uprizarjanja 3 pomeni, da sinaptično povezujem umetnost in politiko, medtem ko me izbor performativne prakse 3 opredeljuje kot privrženca gledališča kot kolektivne stvaritve in življenja kot povezovanja; pozornost mi je najbolj pritegnila akcija igralca na levi strani odra, kar pomeni, da sem preprostega duha, moja osredotočenost pa po navadi traja le kratko; vpliv glasoslovja pa me asociira na paranojo, in ne na evforijo ali histerijo, kar pomeni, da gledališče deluje name terapevtsko.

Voranc Boh, Blaž Dolenc, Mia Skrbinac in Zala Ana Štiglic kot igralska zasedba delujejo energično in povezano, dramaturgija Jerneje Kaje Balog in Pie Vatovec pa poudarja kolektivno razsežnost »dobesednega gledališkega eksperimenta«, narejenega po zamisli Čakajoč Supermana in v razgibani režiji Sare Lucu.

Odločno napovedani eksperiment se po eni strani zares uresniči: za predstavo bi lahko rekli, da je neke vrste igralski praktikum, nekakšen skupek igralskih etud, ki omogočajo trening veščin in scenskih pristopov v odprtosti fiktivnih situacij. Po drugi strani, kot (načrtno) soudeleženi v tem eksperimentu, se začnemo spraševati o njegovem učinku. Ker je test osrednja povezovalna nit zamisli, je v ospredju vprašanje njegovega sporočila, oziroma razumevanja položaja gledalca/gledalke v predstavi in širše.

Naslavljanje občinstva prek testa se odvije na humoren način, saj so tolmačenja obkroženih odgovorov namenoma (duhovito) prozaična. To je po eni strani učinkovito, če želimo postopek dojeti kot razbremenjeni (čeprav morda površni) komentar vloge gledalcev in gledalk v gledališču, obenem pa vzpostavlja nekoliko preveč enosmerne, predvsem pa pričakovane sklepe posamičnih sklopov, s čimer ne izkoristi potenciala ambiciozno zastavljene obravnave občinstva in gledališča kot medija/dogodka. Ta je skrčena na sicer dobrodošel komentar komercialne logike predstave kot izdelka kulturne industrije, kar poudari sklepna »marketinška« gesta ponujanja testa na prodaj.

Tudi povezave med prizori oziroma sklopi testa so v svojem ponavljanju pričakovane, kar pravzaprav poudari vtis igralskega praktikuma. Ponavljajoči se glas naratorke iz ozadja (»Prosimo, počakajte na prostega igralca.«) medtem vnaša zanimivo konotacijo ponujanja prizorov kot neke vrste izdelkov na ogled, ki se logično poveže z omenjenim zaključkom.

Nasprotje med napovedjo »dobesednega eksperimenta« in dejansko natančnostjo načrtovanja izvedbe, ki poteka brez izrazitejših presenečenj (in, kar je pomembneje, nič prelomov) je osnovna težava postavitve. Napoved namreč ne odraža poudarjeno dvosmernega odnosa med občinstvom in izvajalkami/izvajalci, saj je reševanje testa – in doživetje tega postopka – pravzaprav v ospredju. Eksperiment je posledično preveč zamejen, njegov izid pa predvidljiv.

Ne glede na konceptualno šibkost oziroma nedorečenost eksperimenta, se ta vendarle odvije na ravni preizpraševanja igralskih sposobnosti mladih igralk in igralcev (predstava je nastala v sodelovanju med Dramo in AGRFT-jem), očitnega premisleka o načinih umeščanja igre in igralske improvizacije v interakcijo z občinstvom ter tudi komentarja potrošniške logike v polju gledališča. Če je bila režijska odločitev, da je poudarek na humorju – igralska zasedba je s tega vidika zelo entuziastična –, bi bil ta lahko še večji, mesta, ki nakazujejo določen absurd, pa bi bila lahko ob tem bolj poudarjena.

Premislek o tveganjih sodelovanja z občinstvom, ki je tokrat postavljeno (zgolj) v vlogo opazovalca zabavnih vsebin oziroma pasivnih potrošnikov (kar ni preveč spodbudni izziv), je pri že samoumevno odprti formi eksperimenta še posebej pomemben. A če se odmaknemo od zagate z eksperimentiranjem, uprizoritev izpolni napovedano obljubo o raziskovanju komunikacije »in njenega siamskega brata v desnem kolenu − nerazumevanja« in skozi številne poskuse, v pestrosti igralskih formacij, načinov in dinamike izvajanja, pokaže, »kako nas družbeno vsiljeni vzorci izražanja odmikajo od bistva in nam onemogočajo pristno povezanost«. Duhovita manira teh poskusov prekrije njihovo didaktično razsežnost, ki ob tem, da gre za vstopne korake protagonistov in protagonistk na gledališke odre, ni moteča. Morda bi jo celo bilo smiselno poudariti in vzpostaviti kot prelomno razliko, ki bi vnašala jasneje artikulirano motnjo v mainstreamovsko dojemanje gledališča. Motnjo, ki jo je sicer bilo slutiti med vrsticami.