The Broken Circle Breakdown, kot je Felix van Groeningen (skoraj neprevedljivo) naslovil svoj četrti celovečerec, iz na prvi pogled klišejskih elementov zakonske drame, spopadanja z boleznijo in muzikala ustvari eliptičen, kompleksen portret življenja, ki bo na koncu do živega prišel celo najbolj ciničnemu gledalcu.

Elise (Veerle Baetens) je tetovatorka, ki kot platno uporablja tudi lastno kožo: njeno telo je zemljevid slikarij in imen fantov, ki jih preriše, ko se zveze ponesrečijo. Nekega dne v njen salon vkoraka Didier (Johan Heldenbergh), zaraščen suhljatec, ki ga tetovaže sicer ne zanimajo, zna pa flirtati med pogovorom o veličini "očeta bluegrassa" Billa Monroa. Povabi jo na koncert in drugo je, kot pravijo, zgodovina.

A to v resnici ni zgodba, v katero smo vrženi: najprej je tu Maybelle (Nell Cattrysse), njuna hčerka, ki se sedem let pozneje s težavo prebija skozi mukotrpne cikle kemoterapije, nato njena starša, ki sta pravkar prvič preživela noč skupaj in se zasanjano nasmihata drug drugemu pod rjuhami; le nekaj prizorov, a verjetno več mesecev pozneje sta se že prisiljena soočiti z nenačrtovano nosečnostjo. Kako sta se v resnici spoznala, izvemo šele nekje na sredini filma.

Belgijski režiser je namreč uporabil v zadnjih letih priljubljen prijem, zaradi katerega Alabama Monroe na trenutke močno spominja na Blue Valentine (r. Derek Cianfrance), še eno komorno dramo umirajoče ljubezni: dogajanje je razrezal na segmente in jih premešal, tako da neizprosna mizerija sedanjosti v kontrastu s srečno preteklostjo še bolj bije v oči. Taka struktura ponuja trenutke utehe med vsakim spustom v naslednji krog pekla, ki ga preživljata starša, pokaže, kako globoko življenjske izkušnje posameznika preoblikujejo, ter spoštuje to, da so v retrospektivi vsakega življenja grenki spomini neizogibno prepleteni z lepimi. Precej pozornosti nameni tudi daljšim glasbenim točkam skupine, v kateri zakonca nastopata skupaj; ventil, ki ga vsak na svoj način najdeta v glasbi, je tako eden izmed ključnih motivov v zgodbi.

Kot je pri družinskih tragedijah pogosto, se pod velikim pritiskom znajde tudi zakon Didiera in Elise: med njiju se ne vrine samo trpljenje, ampak tudi ideološki prepad: Didierjev vztrajni ateizem in postopna deziluzija sta diametralno nasprotje metafizičnih idej, v katerih uteho išče žalujoča Elise. Težko je zgrešiti ironijo tega, da Didier besni ravno nad ameriškim vetom raziskavi matičnih celic, ko je pa pravzaprav celotno svojo umetniško kariero posvetil glasbenemu izročilu te ljubljene dežele. Večina njunih sporov se začne gostiti okrog razkola med vero in ateizmom.

Že dolgo ni bilo evropskega filma, ki bi bil videti tako zelo ameriško (pa ne samo zato, ker je prežet z bluegrassom vsaj toliko, kot je bil s svojim nesrečnim bluzom Llewyn Davis): na trenutke deluje skoraj presenetljivo, da protagonistka, ki je s svojim pin-up imidžem videti kot izgubljena sestra Lane del Rey, govori flamsko. Pri tem ne gre samo za režiserjevo fascinacijo z določeno estetiko, pač pa je Alabama Monroe komentar ameriških vrednot v letih po 11. septembru, brez moraliziranja ali didaktičnosti ubeseden z vidika Evropejca tistega časa (medtem ko se Didier in Elise spopadata z lastno družinsko krizo, v ozadju denimo spremljamo ameriško pokrivanje sesutja newyorških dvojčkov).

Alabama Monroe je film, ki se melodrami ne ogiba: pogosto se zanaša na očitno simboliko, proti koncu pa Heldenberghu na jezik položi tudi monolog, ki po nepotrebnem izrecno pove vse, kar smo prej razumeli iz subtilnejših trenutkov. V nobeno antologijo ne sodi tudi prizor z - nenamerno - kilavim oponašalcem Elvisa, vizualno pa se fotografija Rubena Impensa prepogosto naslanja na uporabo barvnih filtrov in izredno bližnjih posnetkov. A kljub temu je pred nami eden bolj katarzičnih primerkov žanra, ki nas sooča z nesmiselnim trpljenjem otrok (spomnimo se na še pred kratkim v Kinodvoru gostujočo Napoved vojne (r. Valérie Donzelli)), a ne igra na karto čustvene manipulacije: vsako v temi kinodvorane potočeno solzo si zasluži s svojim dojemanjem uničene psihe.

Ocena: 4/5; piše Ana Jurc