Z njimi so nezadovoljni vsi: najprej kritiki, ki povezavo med igricami in filmi že vnaprej vidijo kot recept za slab film, potem pa še igralci igric, ki so po pravilu nad filmi vedno znova razočarani. Morda se zgodi nekaj podobnega kot pri težavnih filmskih priredbah priljubljenih romanov, saj je nemogoče zajeti vse individualne predstave o zgodbi in njenih likih, ki si jih je občinstvo ustvarilo med branjem. Takšna priredba je, če že ne recept za slab film, v tem primeru recept za nezadovoljstvo.

Pri Asasinovem nazoru, ki temelji na istoimenski igrici in pripoveduje o potomcu starodavnih asasinov, se ti zadržki izkažejo za upravičene. Zgodba filma je prav takšna, kot so včasih rekli, da jo imajo pornografski filmi: neverjetna, trapasta in predvsem zelo jedrnata, da lahko gledalce čim prej privede do samega spektakla. Pri Asasinovem nazoru naj bi bil spektakel predvsem akcijski in ne toliko seksualen, čeprav bi neskončni prizori – v katerih znanstvenica Marion Cotillard neusmiljeno zaslišuje in hkrati poučuje vklenjenega in razpetega Michaela Fassbenderja, potomca asasinov, o njegovi lastni zgodovini, nato pa na njem izvaja nekakšne poizkuse – zlahka sodili tudi v kakšen sadomazohistični erotični ali pornografski film. Pri tem je zanimivo, da je v Asasinovem nazoru kljub vsem svojim nesmislom nastopilo lepo število zvezdnikov: poleg omenjenih še Jeremy Irons, Brendan Gleeson, Charlotte Rampling, Ariane Labed in še kdo.

Toda najzanimivejše pri filmu Asasinov nazor je nekaj povsem drugega. Računalniška igrica in tudi film se delno opirata na znameniti roman Vladimirja Bartola Alamut. Ta temelji na zgodovinskem izročilu o srednjeveškem skrivnem redu asasinov (v izvirniku hašašinov), islamistični sekti znotraj šiitskega islama, ki je bila ustanovljena v 11. stoletju.

Med naraščajočo histerijo glede islamizacije Evrope in terorizma, vse bolj odkrito rasističnega islamofobnega javnega diskurza in tudi s tem povezanega političnega zaostrovanja je naravnost ironično, da Hollywood, emblem množično proizvedene kulture, občinstvu ponudi film, v katerem so zlobneži vitezi Templjarji, torej evropski kristjani, junaki filma pa pripadniki ekstremistične islamske sekte, ki so po naravi nagnjeni k nasilju. Glavni zgodovinski cilj njihovih nasprotnikov Templjarjev je, da bi jih dokončno izgnali iz Evrope in naredili konec njihovemu kalifatu v jugozahodni Evropi. Odveč je pripomniti, da to Asasinov nazor previdno zamolči. Česa tako revolucionarnega, čeprav povsem po nesreči, in trapastega torej v kinu že dolgo nismo videli.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

NAPOVEDNIK FILMA:

ODDAJA GREMO V KINO: