Bes je zanimiva interpretacija klasičnega filmskega tropa o skupinici neustrašnih tovarišev na udaru, ki pa mačistični bravado nekaterih klasik zamenja z modernejšo vizijo vojne kot pekla na zemlji, ki ne prizanese niti zmagovalni niti poraženi strani.

V malem morju vojnih filmov ne manjka primerkov, kjer so ameriške zastave vihteče zavezniške sile skoraj kristusovski odrešitelj okupirane Evrope. Scenarist in režiser David Ayer s takim patriotskim slavospevom Stričku Samu ne izgublja časa. Bes ne relativizira samo delitve na "dobre fante" in negativce (kar konec koncev niti ne bi bil več silen novum), pač pa celoten konflikt prestavi globlje, v klavstrofobično umazanijo bojnih jarkov (oz. tankov) - in seveda vojakov, ki čepijo v njih. Pri tem Ayer niti s karakterizacijo precej tipiziranih likov niti s klasično scenografijo zbombardiranega nemškega podeželja ne orje ravno ledine, a vseeno sproducira uravnoteženo kombinacijo neizprosnega realizma in testosteronske orgije nasilja (s ščepcem možate sentimentalnosti).

Bes nima praktično ničesar skupnega z eksplodirajočo, zloščeno bombastičnostjo sodobnega hollywoodskega akcijskega filma. Pri tem na natančnost zgodovinskih detajlov polaga takšno težo, da so za film dejansko uporabili pet resničnih tankov iz druge svetovne vojne, med drugim edinega še delujočega nemškega "tigra" na svetu, ki še posebej ostane v spominu po enem markantnem prizoru spopada.

Morda je res, da je bil Ayerjev najbolj očitni vzor blatna resignacija Reševanja vojaka Ryana, s katerim je Steven Spielberg pisal zgodovino vojnega filma - a v Besu ne računajte na herojsko misijo reševanja pozabljenega tovariša; Ayerja ne zanimajo taki vzvišeni viteški vzgibi, pač pa umazani detajli vojne, o katerih se na varni strani fronte ne govori: o tem, kako se posameznik spopada z vsakodnevno realnostjo množičnega pobijanja soljudi.

"Zanimivo je, da kar naprej igraš pobijalce nacijev, če si pa videti kot utelešenje Hitlerjevih mokrih sanj," je Brada Pitta v svoji seriji satiričnih skečev Between Two Ferns zadnjič zbodel Zach Galifianakis. Pri tem je imel seveda v mislih Pittovo vlogo v Neslavnih barabah Quentina Tarantina, ki pa bi bila težko bolj drugačna od tokratne v Besu: tako poročnik Aldo Raine kot "Wardaddy" z naslado pobijata Nemce, a le eden od njiju je pri tem videti kot prazna lupina, iz katere je travma vojne izbrisala vse, dobro ali slabo, kar je prej bil (tukaj tudi ne pričakujte lahkotne zajebantskosti Tarantinovega filma).

Colliera spoznamo že v prvem prizoru, ko iz zasede naskoči nemškega oficirja in ga krvoločno zabode v oko, nato pa nežno potreplja in izpusti njegovega belega konja. To protislovje naj bi simboliralo dvojnost v samem bistvu tega ciničnega, samotarskega protagonista, obenem pa nakazuje tudi patetiko, ki je kasneje v filmu k sreči - morda z izjemo ene ključne odločitve peterice proti koncu - ni.

Tudi v ostalih članih posadke tanka Fury, ki mu poveljuje Collier, so sledovi razklanosti: "Bible" je goreč vernik, ki svoja pobijanja upravičuje s svetopisemskimi citati (Shia LaBeouf, o katerem v zadnjem času beremo samo zaradi njegovih nadležnih, ekscentričnih javnih izpadov, je tukaj presenetljivo prepričljiv), "Gordo" (Michael Peña) je voznik tanka, ki čustva utaplja v pijači, "Coon-Ass" (Jon Bernthal) pa zakrknjen robatež, ki ga (vsaj na prvi pogled) morija še najmanj moti. Za gledalčevo identifikacijo je tu še prestrašeni, naivni novinec Norman (Logan Lerman), ki so ga v to druščino starih mačkov naravnost iz birokratskega zaledja vrgli po smrti prejšnjega moža za tankovskim mitraljezom.

Skozi Normanove oči vidimo masaker Hitlerjeve "totalne vojne", ki je v zadnjih izdihljajih Tretjega rajha rekrutirala vse razpoložljive sile, tudi ženske in otroke, ki so se nemudoma znašli na vešalih, če niso hoteli prijeti za orožje. Američani so v primerjavi s tem seveda pozitivci, a vse prej kot svetniki: ujeti SS-ovci so neceremonialno postreljeni, ženske zavzetih mest iz rok v roke podajane "za ceno čokolade", prazne hiše izropane.

Dogajanje, ki je skoraj v celoti ujeto v klavstrofobično, zadušljivo notranjost tanka, odlikujejo ekonomičen, hiter tempo in razumljivo koreografirane bojne sekvence, Ayer pa premore tudi izjemen dar za ustvarjanje napetosti (najbolj nelagodno napet je začetek daljšega interludija, ki bo, ironično, v meščanski kuhinji nemške gospodinje vzpostavil edino oazo miru in civilizacije v celi zgodbi.) V prizorih bojev in eksplozij je poudarek na njihovih posledicah: odtrgane okončine, pod tanki pomendrana trupla, kadeče se ruševine.

Največji dosežek Ayerjevega filma je morda v tem, da ga nikoli ne zanese v testosteronsko glorificiranje "junaške" zgodovine; z vsakega umazanega obraza in iz vsakega sprano sivega pejsaža veje stoičen obup, ki tako interpretacijo v hipu razveljavi.

"Najboljša služba, kar sem jih kdaj imel," po bližnjem srečanju s smrtjo votlo ponavljajo naši protagonisti, tako odrezani od realnosti normalnega življenja, da lahko kaj takega sploh izustijo. In če se film lahko vsaj v eni točki tako približa resnični izkušnji grdote vojne, je dosegel svoj namen, žanrski klišeji gor ali dol.

Ocena: 4/5; piše Ana Jurc