Obtoževanje Woodyja Allena neizvirnosti postaja neizvirno že samo po sebi, a dejstvo je, da zgodba o nihilističnem, racionalnem, v svoje navade ujetem ljudomrznežu, ki se skoraj proti svoji volji zaljubi v veliko mlajšo žensko, izpod Allenovega peresa zveni že rahlo ... izrabljeno. Čeprav je tokrat našel novo slikovito lokacijo na francoski rivieri in s svojo ekipo skoraj zasenčil kostumografsko-scenografske dosežke Velikega Gatsbyja, nam Allen v resnici ne ponuja ničesar, česar pri njem še nismo videli. Tudi tokrat se je obdal z igralsko zasedbo, v kateri tako rekoč ni šibkega člena, a jo nato osedlal s tako plitkimi in preprosto spisanimi vlogami, da jih je že vnaprej oropal možnosti, da bi kateri izmed njih ponovil veličastni nastop Cate Blanchett v Otožni Jasmine.

Colin Firth je Stanley, slaven in uspešen, a vase zaverovan in ošaben iluzionist, ki premore "karizmo epidemije tifusa" in se vede, kot da je prvi človek na svetu, ki si je - v nasprotju z butasto rajo - drznil podvomiti o resničnosti čarovnije. Kadar ne igra "slavnega kitajskega čarovnika" Wei Ling Sooja, se ukvarja z razkrinkovanjem lažnih medijev, jasnovidcev in drugih diletantov, ki mečejo slabo luč na njegov poklic iluzionista. Na prošnjo kolega Howarda (Simon McBurney), čigar premožni prijatelji so padli pod urok mlade, mične ameriške mistikinje, se znajde na Azurni obali. Prav natančno bo opazoval to Sophie (Emma Stone), sklene, pa tudi njeno mamo (Marcia Gay Harden) in "bogate, naivne tepce", ki jih sučeta okrog prsta (Hamish Linklater, Jacki Weaver), ter odkril in razkrinkal skrivnost njenih seans. Kaj bo torej klonilo prej, Stanleyjeva ošabna skepsa ali Sophiejina zarota, če ta sploh obstaja?

Največja scenaristična pomanjkljivost Čarovnije v mesečini je pomanjkanje dogajanja: čeprav celoten film traja gospodarnih sto minut, se peripetija ves čas suče okrog Stanleyjevih repetitivnih poskusov, da bi Sophie razkrinkal, pozneje pa, da bi jo poučil o tistih bolj izbranih stvareh v življenju; končni preobrat je jasen že tako rekoč od samega začetka dalje, zastranitev na ravni premici do njega pa tako rekoč ni (o Sophiejinem bogatem, a nerodnem in pasje vdanem snubcu (Hamish Linklater) pač ne bi mogli govoriti kot o kakšni resnejši oviri za naš par).

Colin Firth, ki si je del vloge sicer lahko "izposodil" od Darcyja (bodisi austenovskega ali bridgetjonesovskega utelešenja), je, kot vedno, odličen; v primerjavi z denimo Owenom Wilsonom je veliko manj prozoren alter ego Allena samega (če ne drugega, vsaj ne skuša posvojiti njegovih telesnih manjerizmov). A pod črto je njegova vloga preprosto preveč enodimenzionalna: v prvi tretjini filma je v Kitajca slabo našemljeni, zlovoljni ateist neskončno zabaven, a ko petnajstič parafrazira Nietzscheja, človek počasi začne izgubljati zanimanje.

Prav tako neoporečna sama po sebi je Emma Stone kot enigmatična kombinacija naivne preproščine in pretkanosti, ki je s svojim porcelanastim tenom kot rojena za kostumske drame. A kaj, ko ni v zraku čutiti niti najmanjše kemije, ko se naš par končno znajde na samem - in to premočena, ponoči, v zapuščenem observatoriju in pod prostranim zvezdnatim nebom ... Do konca filma ni zares jasno, zakaj bi se dva tako različna človeka sploh zaljubila (razen zato, ker sta se pač znašla na istem kraju ob istem času).

Allenova za lase privlečena, z generacijskim prepadom zaznamovana kombiniranja filmskih parov v novejših izdelkih vse prepogosto delujejo leseno in nenaravno. Ne pričakujte spontane kemije Annie Hall ali celo Ljubezni v Barceloni, to je prej okorno motoviljenje iz Whatever Works ali You Will Meet A Tall, Dark Stranger.

Allen s Čarovnijo v mesečini ponavlja svojo staro mantro o logičnem, onstranstva oropanem vesolju, ki ga v temeljih lahko zamaje le iracionalnost ljubezni. To seveda počne na tehnično dovršen, spoliran način (direktor fotografije je bil tudi tokrat Darius Khondji); v sončni svetlobi okopana pokrajina, muzejski primerki starodobnikov in z ozadjem usklajene oprave so popolni do te mere, da človek skoraj pogreša kako majhno "napako", ki bi filmu vdihnila več značaja.

Zaradi Allenove skoraj pregovorne produktivnosti - nov film lahko brez izjem pričakujemo vsako leto - se bo Čarovnija v mesečini sčasoma brez težav zlila s paleto režiserjevih poznejših "evropskih ekskurzij". Škoda. Še lani je z Otožno Jasmine dokazal, da zna potegniti glavo iz peska eskapističnih historičnih romanc in posneti relevanten, neizprosen komentar sveta okoli sebe - zdaj pa se je očitno vrnil k večnemu ponavljanju enega in istega filma.

Ocena: 3; piše Ana Jurc