Zato si obiskovalci festivalov oblikujemo razne strategije: podamo se v iskanje dodatnih informacij, po mnenjih sprašujemo kolege, beremo dnevno časopisje, ki sproti komentira dogajanje in nenazadnje, ko nič od tega ne pomaga, se lahko opremo tudi na lastne dosedanje izkušnje in iz teh izhajajoča spoznanja. Na primer: z obiski festivalov kmalu ugotoviš, da so dela iz tistih kinematografij, ki imajo tradicijo, ki skratka uživajo sadove urejenih produkcijskih razmer, stabilnosti in kontinuitete, pogosto najbolj zanesljiv izbor. In tako se zgodi, da potegneš malce poenostavljen sklep, da te, na primer, francoska kinematografija preprosto ne more razočarati. Žal je tu na delu »lažna logika«, saj rezultat ni nedvoumno spoznanje, temveč prej svojski predsodek.

Do tega spoznanja sem žal prišel tudi sam in streznitev ni bila prijetna. Zadoščalo je, da sem tovrstno razmišljanje iz festivalskih okvirov prenesel na širše polje komercialne kino distribucije.

Za pisanje recenzije mi je bila namreč ponujena francoska komedija Če bi bila moški, ki sem jo – prav zaradi prej omenjenega »spoznanja«, ki to seveda ni – brez pomisleka in radostno sprejel. Tema se mi je zdela izvrstna in času nadvse primerna, aktualna: vabi namreč k duhovitemu razmisleku o spolnih razlikah v sodobni zahodni družbi. Skratka o tem, ali dejstvo, da imaš ali nimaš »tiča«, vpliva na tvoj družbeni status in položaj. Ko sem videl, da se je pod film podpisala avtorica Audrey Dana, meni sicer prvotno znana kot igralka, sem bil še toliko bolj navdušen – le kdo drug kot ženska lahko bolj upravičeno, jedko in neposredno spregovori o tej, na prvi pogled le biološki razliki med nami?

Novo vznemirjenje je prineslo odkritje informacije, da se je avtorica tovrstnim temam posvečala že v dveh prejšnjih filmih. Tako sem prežet s prijetnim vznemirjenjem vstopil v kinodvorano. Žal še slutil nisem, da me namesto češnje na torti čaka – mina! Če bi bila moški je namreč žal precej povprečna komedija.

To še ne bi bilo tako slabo, če bi premogla vsaj nekaj svežega in domiselnega duha. Ko pa sem ugotovil, da filmska pripoved namesto pričakovanega, upravičenega in aktualnega klica k uporu proti družbeni diskriminaciji zgolj na osnovi spola, torej ločevanju, ki že stoletja zastruplja našo družbo in vanjo vnaša nedvoumno krivico, postreže celo s pritrjevanjem tej diskriminaciji, sem si želel zgolj, da bi zbežal iz dvorane. Avtorica kljub morda izvorno dobrim namenom pravzaprav vseskozi zatrjuje, da ženska brez »tiča« ni nič – ne lepa, ne pametna, ne samozavestna. Tako sem se ob filmu Če bi bila moški spomnil stare ljudske modrosti, ki pravi, da lahko še največ škode prinese nepremišljeno delovanje, ki izhaja iz domnevno dobrih namenov. Da skratka lahko prav nek kvazi-feminizem naredi še največ škode upravičenemu in nujnemu boju žensk za enakopravno obravnavo v družbi. Škoda.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 1. programu Radia Slovenija.