A strah je bil odveč: po dolgih letih kostumske maškarade za filme Tima Burtona se s Črno mašo vrača vsaj neka slutnja "starega" Johnnyja Deppa, igralca, ki je blestel v Donnieju Brascu (1997). Še vedno je sicer pod vso prostetično navlako skoraj neprepoznaven (kamera še posebej ljubi njegove - za to priložnost - vodene modre oči in jih kar naprej išče z bližnjim posnetkom), a tokrat se vsaj zdi, da spet stremi k poslanstvu Resnega Igralca. In v resici Depp, ki se očitno naslanja na izročilo gangsterskih dram in njihovih protagonistov (DeNiro), obvlada hladno preračunljivost posameznika, ki se lahko v enem samem trenutku iz grozeče spremeni v miroljubno prezenco (in nato v naslednjem hipu spet nazaj).

Vendar pa režiser Scott Cooper (Out of the Furnace, Crazy Heart) ne stavi celega filma na to, kako se bo v svoji vlogi obnesel Depp: naslanja se na scenarij Jessa Butterwortha in Marka Mallouka, ki sta za veliko platno adaptirala knjigo o bostonski kriminalni združbi Winter Hill Gang, natančneje: o tem, kako sta zloglasni zločinec Whitey Bulger (Depp) in agent FBI-ja John Connolly (Joel Edgerton) sklenila svoje sporno zavezništvo. Preiskovalni biro je zamižal na eno ali pa kar na obe očesi, ko je šlo za Bulgerjeve zločine, ta pa jim je v zameno stregel z informacijami, ki so pomagale pokopati njegovo italijansko mafijsko konkurenco.

Mimogrede, Whitey Bulger je točno tisti tip, po katerem naj bi se Jack Nicholson zgledoval za svojo vlogo v Dvojni igri. Film privzema različne glasove Bulgerjevih nekdanjih sodelavcev, ki - vedno z uvodnim "Špicelj pa že nisem" - izdajajo svojega šefa, da bi znižali lastne kazni.

Bulgerjev vzpon je bil seveda predvidljiv: ker mu ni na poti stala niti konkurenca niti policija, se je iz majhne ribe brez težav razrasel v kralja bostonskega podzemlja. (O sami naravi njegovega posla sicer v filmu ne izvemo veliko: nekako spotoma izvemo, da je v igri preprodaja drog in orožja ter pranje denarja, a v "poslovne" podrobnosti se film ne spušča dlje kot do omemb nekakšnih bojev za igralne avtomate. Bulgerjevi sodelavci, sicer sami znani obrazi (Rory Cochrane, W. Earl Brown, Peter Sarsgaard, ...), ne zbujajo ravno vtisa razvejane in kompleksne operacije.)

Zavezništvo med nasprotnima bregovoma seveda zveni kot scenarističen konstrukt. A življenje včasih premore več naključij kot fikcija. Connolly in Bulger sta skupaj odraščala na ulicah južnega Bostona; med njima se je spletla lojalnost, ki bo postopoma zasenčila njuni diametralno nasprotni vlogi v podzemlju oz. pri policiji. Za nameček je tu še Bulgerjev brat Billy (Benedict Cumberbatch), spoštovan senator, ki kroji politiko Massachusettsa medtem, ko njegov brat služi z mamili in igrami na srečo.

Družina je, kot vemo, v teh zgodbah pomembna. Whitey ima priletno mamo, proti kateri izgublja pri kartah, ter ženo (Dakota Johnson) in sina. Nenadna sinova bolezen in kasneje še mamina smrt naj bi Bulgerja spremenili, nam sugerira film. Spremenili iz česa? Bulger je od začetka do konca prikazan kot zakrknjen, preračunljiv model, in tega ne more spremeniti en sam prizor, v katerem pomaga stari ženici nesti špecerijo po stopnicah, še manj pa neživljenjski odnos z Lyndsey (Johnson), ki ni videti, kot da ima do svojega "moža" kakršen koli odnos. Bulgerjev lik je na koncu vseeno preveč enodimenzionalen, da bi mu take scenaristične bližnjice lahko verodostojno vdahnile mehkejšo plat.

Edgertonova vloga - za bostonskim postavljaštvom le slabo skriva svojo prestrašeno živčnost - je odličen protipol Deppovemu hladnemu, umerjenemu cinizmu. Ta razlika značajev se zrcali tudi v njunem odnosu: Connolly, očitno možak v hudi eksistencialni stiski, ves čas panično prekriva sledi svojih polresnic in lažnih poročil, medtem ko Bulger njun odnos dojema predvsem kot poslovno navezo, iz katere namerava iztisniti več kot pa vanjo vložiti. Skoraj vse ostale vloge so razdeljene med znane igralce (Kevin Bacon, Corey Stoll, Julianne Nicholson), a scenarij nobenemu od njih ne da priložnosti, da bi se zares izkazal.

Direktor fotografije Masanobu Takayanagi stilizirani fotografiji odredi precej manjšo vlogo kot v svojem prejšnjem sodelovanju s Cooperjem, kriminalni drami Out of the Furnace, kjer so hladni odtenki diktirali atmosfero dogajanju; Črna maša ima opazen "retro" pridih, a ne do te mere, da bi to preglasilo zgodbo.

Glavna težava Črne maše je, da že s svojo tematiko sili k primerjavam s klasikami gangsterskega žanra, od Botra pa do Dobrih fantov in Dvojne igre; takih primerjav Cooperjev film seveda ne vzdrži. Pod črto je režijsko in igralsko več kot kompetenten izdelek, ki razume in upošteva konvencije kanona - a v njem preprosto ni dovolj energije in življenja, da bi gledalca zares potegnil vase. S filmom ni nič zares narobe, a niti v enem pogledu ni svež ali presenetljiv.

Ocena: 4; piše Ana Jurc