Precej varno je napovedati, da tudi pričujoča, približno osemindevetdeseta interpretacija izročila Brama Stokerja, ki si na vso silo prizadeva Drakulo vriniti v kanon klasičnih superjunakov, ne bo tista ključna definicija vampirskega žanra za 21. stoletje; v medli različici režiserja Garyja Shora (to je njegov prvi celovečerni film) je poudarek predvsem na temah samožrtvovanja in dolžnosti ter "nesmrtne" ljubezni med našim protagonistom in njegovo neverjetno medlo ženo, medtem ko krvi in dejanskega vampirstva v celotni PG-13 "štoriji" vidimo le za pokušino.

Piše se leto 1462 in 20 let po tem, ko je v turškem suženjstvu slovel kot eden izmed najkrvoločnejših in najstrašnejših širiteljev otomanskega imperija, se je grof Vlad Tepeš (de facto množični morilec) ustalil v svoji rodni Vlahiji, kjer skuša v družbi svoje anemične žene (Sarah Gadon) in plašnega sina (Art Parkinson) vladati v miru in slogi. A slovesa "Nakoličevalca" očitno ne bo tako zlahka pustil za seboj: na njegovem pragu se pojavi nekdanji sobojevnik/ječar, častiželjni sultan Mehmed (Dominic Cooper), ki poleg običajnega davka zahteva še tisoč romunskih dečkov za janičarje, vključno z Vladovim ljubljenim sinom, kar naj bi bila nekakšna gesta pokornosti in vdanosti.

Položaj je dovolj brezizhoden, da mora Vlad poseči po skrajnih ukrepih. V tem primeru je to zavezništvo z demonskim stvorom, ki že stoletja preži v temi bližnje gore in malica mimoidoče vojake. Dogajanje, ki je do te točke precej mlačno, za hip poživi nastop Charlesa Dancea v vlogi izsušenega, krempljastega pravampirja (poklon klasičnemu liku Nosferatuja?), ki je z Vladom pripravljen skleniti faustovsko pogodbo. Požirek demonove krvi knezu vlije nadnaravno moč in sposobnosti, ki bi mu lahko pomagale obraniti deželo pred turško vojsko, obenem pa ga navda z neusahljivo žejo po človeški krvi. Če lahko brez nje zdrži tri dni, se bo spremenil nazaj v človeka, sicer podaljšani čekani, strah pred srebrom in neodpornost proti dnevni svetlobi ostanejo trajne pritikline.

Težko se je odločiti, ali so bolj nadležni bombastični, neživljenjski govori (še posebej v nastavkih zgodbe je nekaj monologov, ob katerih se nehote kremžiš), računalniško animirani netopirji ali prizori bitk, v katerih so kakršen koli razmislek o sosledju dogodkov ali koreografiji boja nadomestili ceneni - čeprav gotovo ne poceni - posebni učinki. Že dolgo ni bilo filma - in to vključno z vsemi sagami o superjunakih -, ki bi tako pogosto in brez zadržkov uporabljal upočasnjene posnetke hoje (ali padanja ali plapolanja ogrinjala v vetru), osrednji spopad naslonil na tako neizdelanega antagonista (Mehmed je Turek in zato enoznačno slab, dodatna pojasnila in niansiranja niso potrebna) ter dogajanje stopnjeval proti tako neumno zastavljenemu in slabo posnetemu končnemu spopadu.

Dodatna žalitev gledalčeve inteligence je zadnjih pet minut filma, popolnoma na silo na rep prilepljen in z interno logiko zgodbe skregan "podaljšek" dogajanja v sodobne dni, ki je seveda mišljen kot iztočnica za morebitna (ali pa kar gotova?) nadaljevanja, v resnici pa doseže samo to, da posumiš, da sta se scenarista (novinca Matt Sazama in Burk Sharpless) na tej točki že popolnoma odklopila in samo še samodejno kljukata zahteve studia.

Čedni Luke Evans z mrtvaško bledico vampirja je približno toliko strah vzbujajoč kot suhljati, lesketajoči vampirji v Somraku (in le za spoznanje manj razčustvovan). Na kakšno poglobljeno študijo njegovega lika lahko kar pozabite; sprejeti je treba, da je tragični junak, čeprav je večkrat razloženo, kako je na kole natikal na stotine nedolžnih civilistov. Shore si očitno ni zadal naloge, da bi milenijsko generacijo, ki si je počasi opomogla od saharinaste melodrame Edwarda in Belle, končno enkrat pošteno prestrašil s podaljšanimi čekani - zanima ga izključno in samo to, kako bi klasično zgodbo predelal v še eno franšizo o superjunaku; pri tem drobce zgodovinsko obarvane fikcije prepleta s klasičnim tempom akcijskega filma in sklene, da so se Romuni pred številčnejšo turško vojsko ubranili s pomočjo nadnaravnih mahinacij.

Pod črto: Skrita zgodba je popolnoma nepotreben poskus posodabljanja kulta grofa Drakule, po novem osedlanega s tragično veličino spodletelega junaštva in ceneno vizualno magijo. Bolje boste porabili čas, če si znova ogledate stilistično drznejšo, bolj seksi Drakulo Francisa Forda Coppole (1992) - pa čeprav boste morali odmisliti lesenega Keanuja Reevesa ...

Ocena: -3; piše Ana Jurc