Dva obraza januarja je režijski prvenec britansko-iranskega scenarista Hosseinija Aminija, ki je najbolj znan po zanimivih literarnih adaptacijah (The Four Feathers, The Wings of the Dove, Drive); tokrat si je za predlogo izposodil manj znani roman Patricie Highsmith, mojstrice moralne dvoumnosti, psihološko ali spolno izprijenih likov in temačnih obsesij, avtorice Nadarjenega gospoda Ripleyja. Tako obe zgodbi kot tudi njuni filmski adaptaciji, Nadarjeni Gospod Ripley in Dva obraza januarja, sta si sorodni v več pogledih, čeprav je starejša v vseh tudi večvredna. Amini, tako kot pred njim leta 1999 Antony Minghella, prisega na toplo, sočno fotografijo (Marcel Zyskind) in prefinjeno glasbeno podlago (Alberto Iglesias, dežurni skladatelj za filme Pedra Almodovarja).

Poti naših protagonistov se križajo v zibelki kulture, natančneje, v poletni vročini ob vznožju Partenona. Na eni strani je bogat, na prvi pogled uglajen ameriški par, MacFarlandova - on (Viggo Mortensen) v svetli laneni obleki, ona (Kirsten Dunst) z nizom biserov okrog vratu - na drugi pa zagorel plejboj Rydal (Oscar Isaac), prav tako Američan, ki pa se zna zliti z mediteranskim okoljem; naivne turistke vodi med razvalinami in jih goljufa za drobiž. Možaka drug drugega hitro opazita in Chester, ki spregleda fantov pohlep in sleparske trike, si ga vseeno upa najeti za vodiča. Tudi sam namreč ni lahka tarča - pod lenobnim šarmom se skriva zapit cinik in v resnici je večji nepridiprav, kot bo Rydel kadar koli: do svojega bogastva, ki ga zdaj v zvitkih bankovcev prenaša okrog v kovčku, se je "finančni svetovalec" prikopal s prodajo delnic za imaginarne naftne vrtine.

Kmalu se izkaže, da je Chesterju preteklost za petami tudi v Evropi: v hotelu se pojavi zasebni detektiv, ki so ga za izterjavo dolga najele ogoljufane stranke. Po kratkem prepiru in detektivovem bližnjem srečanju z marmornatim robom umivalnika se situacija še dodatno zaplete, tudi zato, ker je bil Rydal vsemu skupaj po naključju priča. Par, ki se je kar naenkrat znašel na begu (čeprav je osnovni premisi za njuno situacijo, da bi se iz hotela izmuznila z vso prtljago, a brez potnih listov, težko verjeti), je tako prisiljen zaupati svojemu novemu znancu, ki zna grško in trdi, da jima lahko priskrbi ponarejene dokumente.

Prelahko bi bilo, če bi bil denar edina Rydalova motivacija; k paru ga vlečejo tudi globlje silnice. Amini morda ne najbolj psihološko prepričljivo, a zelo jasno potegne vez med nedavno umrlim, avtoritativnim Rydalovim očetom, s katerim sta imela nerazčiščene odnose, in Chesterjem, v katerem mladi moški očitno vidi nadomestno očetovsko figuro. (To eksplicitno podčrta tudi rahlo prisiljeni, neživljenjski sklepni prizor filma.)

To, da Rydala obenem privlači tudi Chesterjeva žena, vsemu skupaj doda ojdipovski podton (film sicer omeni raje mit o Tezeju, Minotavru in labirintu, ki morda prav tako aludira na končni razplet). A zgodba se v resnici osredotoča le na vez med moškima; Colette je, sicer ne po krivdi Kirsten Dunst, le gol obris izdelanega lika, prej scenaristični rekvizit kot legitimen del kakega ljubezenskega trikotnika. Toliko bolj zanimivo je psihološko merjenje moči med obema alfa samcema, ki drug drugega na skrivaj preučujeta in iščeta šibke točke, medtem ko se njuni usodi počasi labirintno prepletata med seboj.

Hoseini je nedvomno zadel počasni, čutni ton psihološke art srhljivke iz nekega preteklega časa, zgradil trikotnik opolzkih prevar in sleparstva, lepo izkoristil s simboliko natrpano kuliso starogrških razvalin in se izognil cenenim akcijskim prizorom pregona. A nekje v drugi polovici repetitivnega blodenja po Sredozemlju se nakopičena napetost počasi razvodeni; film kot celota ne premore iskre, ki bi zgodbi vdahnila resnično dramo. Kljub vsem navezavam na antični mit peripetija iz družinske drame nikoli zares ne preraste v usodne, arhetipske dimenzije grške tragedije.

Film, ki tako v pripovednem kot v vizualnem smislu zvesto sledi tradiciji, je eden izmed tistih, ki kmalu skopnijo iz spomina, a obenem tudi ne pustijo grenkega priokusa. Ko bo čez dve leti "film tedna" na televiziji, si ga boste mirno lahko znova ogledali, kot da je prvič.

Ocena: 3/4; piše Ana Jurc