Uvodni film letošnjega festivala v Cannesu niti slučajno ni skušal mimo nas zdrsniti pod radarjem: najprej se je od njega javno distanciral monaški knez Albert ("nepotrebno glamurozirano poglavje iz zgodovine Monaka"), nato je režiser Olivier Dahan (ki je, ne pozabimo, s svojo biografijo Edith Piaf Marion Cotillard pomagal do oskarja) pljuval po producentu Harveyju Weinsteinu, češ da je njegova končna montaža "kup sranja", in zdaj še Nicole Kidman v intervjujih razlaga, da "igralec samo opravi svoje pred kamero, nato pa nima nobene vloge pri končni podobi filma". Če povzamemo: nihče ni kriv. In ko film vidiš, je hitro jasno, zakaj si vsi hitijo umivat roke nad njim. Če je lani Oliver Hirschbiegel postavil precej nizek kriterij s svojim osladnim, samopašnim portretom princese Diane, se zdi, kot da Dahan z replikami tipa "Pa ja ne boste vrgli bombe na princeso Grace!" meri na njegovo lento prvega med groznimi. In jo skorajda tudi odnese.

Že drugi film v manj kot letu dni, ki nas skuša ganiti s kalvarijami lepotic, priženjenih v razkošje (in rigidnost) monarhije, je 103-minutni hvalospev milini in samožrtvovanju Grace Kelly, s poroko upokojene ameriške filmske zvezde, ki je - tako film - lastnoročno ubranila status Monaka kot davčne oaze za tuje milijarderje. Ta je bil najbolj ogrožen v krizi leta 1962, ki je bila očitno tako napeta, da se je danes nihče več ne spominja: Ker mu niso hoteli plačevati davka, je namrgodeni Charles de Gaulle (André Penvern) menda sklenil Monako (in njegovo bogastvo) preprosto priključiti Franciji. (Težko bi se spomnila zatirane manjšine, za katero bi bilo težje navijati, kot je za Monačane.) In tukaj nastopi Grace, mlada žena kneza Rainierja III., ki mora v za lase privlečenem sporu za svobodo svoje posvojene male domovine žrtvovati svojo filmsko kariero (ter obenem še razkriti zaroto za strmoglavljenje svojega moža, nadzirati izdajalsko osebje in se zaupati očetovskemu duhovniku (Frank Langella)).

V Monaku je princeso namreč pred kratkim obiskal njen stari prijatelj, Alfred Hitchcock (Roger Ashton-Griffiths, precej bolj dobrodušen od "Hitchev" v dveh nedavnih filmskih biografijah), ki skuša "Gracie" nazaj k filmu zvabiti z mamljivo ponudbo: glavno vlogo v filmu Marnie. Novopečena monarhinja, ki čuti, da je podaniki še niso sprejeli za svojo, se mora torej odločiti: bo trmasto vztrajala pri tem, kar si v resnici želi početi (in ji tudi mož, čeprav godrnjaje, dovoli), ali pa bo raje sprejela največjo vlogo svojega življenja, kot film ponovi vsaj trikrat, vlogo predane, samožrtvujoče, evropsko zadržane monarhinje? (Enak dramatični lok, kot ga je Tom Hooper precej bolje obdelal v Kraljevem govoru, torej). Družina, zaradi katere se domnevno odloči za zadnje, na platnu skoraj ne obstaja: otroka sta nekakšna nerazločna senca v ozadju, "princ iz pravljice" Rainier (Tim Roth) pa je omledna pojava; poročil se je bolj ali manj zaradi imidža, zares razburi pa ga v celi zgodbi le (nespodobna) dolžina ženinih las. Jasno, da De Gaulle misli, da ga bo zlahka aneksiral.

Princesa Grace je Nicole Kidman, nekoč povsem sprejemljiva igralka, ki pa je tam nekje od Avstralije (Australia, r. Baz Luhrmann, 2008) dalje vso izraznost in prilagodljivost svojega obraza žrtvovala na oltarju botoksa. "Kraljevskost" princese Grace očitno interpretira kot široko odprt, prazen pogled prestrašene srnice. Namesto da bi preprosto ignorirala dejstvo, da je vsaj 15 let starejša, kot je bila v prikazanem obdobju Grace Kelly (ki se je od filmskega sveta poslovila pri 26 letih), se zdi, kot da noče uporabljati svojega obraza iz strahu, da bi se ji na njem izrisala kaka gubica. In ker je Grace Monaška kadrirana kot drame stare šole, imamo bližnjih posnetkov njenega obraza precej. Nenamerno silno smešen je zato prizor, v katerem mora Grace vaditi izraze čustev, ki jih ji na kartončkih kaže inštruktor kraljevskega vedenja: cela paleta, od strahu prek prezira do veselja je videti približno enako.

Grace Monaška na neuspeh ni bila obsojena od samega začetka. Zgodbo o ženski, ki sklene vztrajati v nakrhanem zakonu, kar se na koncu celo ne izkaže za napačno odločitev, bi bilo med novejšimi filmi treba iskati z lupo in bi bila lahko zanimiva. A kaj, ko scenarij Arasha Amela niti ne poskusi prodreti pod površino pravljičnega življenja lepe, a nesrečne Pepelke, v katerega je očitno tako zelo zaljubljen.

Ocena: 2; Ana Jurc