Osrednja težava filma je skrita že v njegovem predolgem, za v franšizo neposvečene bolj ali manj nesmiselnem naslovu: Igre lakote. Upor. 1. del. Razen fanatičnih oboževalcev, ki cenijo vsak dodaten kader s svojimi junaki, se bo težko našel kdo, ki ne bi zameril, da se ga z odlaganjem peripetije v imenu grotesknih zaslužkov dve uri vlači za nos.

Materija zgodbe je tukaj raztegnjena tako na tenko, da je skoraj prosojna: Somrak in Harry Potter sta nas že navadila na novo resničnost, v kateri ima filmska franšiza točno en del več, kot bi bilo treba ali kot narekuje knjižna predloga - in to je praviloma predzadnji del (Da o Hobitu, ki ima približno dva dela preveč, niti ne govorimo). Tudi Igre lakote so nam tako postregle s sklepnim poglavjem, ki ima na sredini enoleten odmor, preden se bomo lahko dokončno soočili z nagnitim totalitarizmom Kapitola. (Ampak hej, prilezli smo tako daleč, kdo bo zdaj preskočil vmesno poglavje, pa čeprav v njem ni niti Iger lakote? Za zaslužek se studiu ni treba bati.)

Katnis Everdeen (Jennifer Lawrence) - zmagovalko Iger lakote, ki ne zmore in noče igrati po pravilih diktatorskega režima - smo lani zapustili v trenutku, ko jo je skupina gverilcev rešila iz arene in jo odložila v Okrožju 13. Uporniško okrožje, za katerega je veljalo, da ga je revanšistično bombardiranje Kapitola zravnalo s tlemi, se je v resnici preselilo pod zemljo, kjer se pod vodstvom predsednice Alme Coin (Julianne Moore) pripravlja revolucija. Če smo iz prejšnjih dveh delov navajeni na kontrast med dekadentnimi, pisanimi ekscesi vladajočega sloja in bukolično idilo gozdov, ga bo tukaj začasno zamenjala egalitarna sivina kombinezonov in pustih betonskih bunkerjev, kjer se kuje nova družba enakih. (Najbolje to pooseblja nekoč kot futuristična gejša okrancljana Effie Trinket (Elizabeth Banks), ki je, tako kot vsi drugi, naenkrat "obsojena na življenje v pajacih".)

A dezorientirana in potrta Katnis je vsaj na začetku za scenografijo svojega novega okolja slepa: bolj kot bližajoči se konec sveta jo mučijo njeni lastni demoni. Čeprav sta v podzemlju nanjo čakali mama in sestra, pa je njen soborec iz Arene (in stranica vse bolj izraženega ljubezenskega trikotnika) Peeta (Josh Hutcherson) ostal talec režima, ki ga zdaj uporablja za svojo propagandno lutko. Ali pa je morda dokončno zamenjal strani? Iz njegovega votlega pogleda v intervjujih s sladkobnim Caesarjem Flickermanom (Stanley Tucci) je nemogoče sklepati. Tu je še čedni Gale (Liam Hemsworth), ki sicer nima nobenih dvomov o zvestobi revoluciji, a se je zaradi Katnisinega očitnega hrepenenja po Peeti večino časa prisiljen kujati nekje ob strani.

Kakor koli že, predsednica Coin - v spremstvu svojih pribočnikov, briljantnega stratega Plutarcha Heavensbeeja (Philip Seymour Hoffman) in tehnološkega genija Beeteeja (Jeffrey Wright) - kuje načrt. V njem ima ključno vlogo prav Katnis, vsem prebivalcem Panema v hipu prepoznavni "obraz revolucije", ki naj bi zatirano ljudstvo navdihnila k prelomnemu aktu popolne vstaje, ki je že začela brbotati v posameznih okrožjih. V podzemnem bunkerju, ki je očitno lahko tudi studio za posebne učinke, skušajo pred zelenim platnom posneti propagandni filmček, a Katnis se kot prava upornica očitno ne zmore pretvarjati: pred kamero je lesena in neprepričljiva. Če hočejo od nje resnično spontanost in svoj viralni video za množice, jo bo treba spustiti na površje, ugotovi po novem streznjeni mentor Haymitch (Woody Harrelson). V tem delu Upora se bitke namreč ne bijejo z orožjem: fronta se je odprla na televizijskih valovih, kjer si gverilska in vladajoča stran izmenjujeta zrežirane propagandne prenose. (Da so "bojni prizori" zdaj postali kadri protagonistov, ki napeto strmijo v televizijske zaslone, ne pripomore k dinamiki dogajanja.)

Šele ko Katnis na lastne oči vidi, da je Kapitol pripravljen brez obotavljanja zbombardirati polno bolnišnico, iz nje bruhne tisto fotogenično ogorčenje, ki ga s svojo ekipo lovi njena terenska režiserka Cressida (Natalie Dormer): "Če bomo goreli, boste goreli z nami," zatuli v kamero, ne samo Panemu, pač pa predvsem očetovskemu diktatorju Snowu (Donald Sutherland), ki v tej vojni ne namerava jemati talcev. Zdi se, da se režiser Francis Lawrence tu zavestno poigrava z idejo filma v filmu: "promo", ki ga v Okrožju 13 posnamejo za revolucijo, bi bil čisto lahko tudi uradni napovednik za sam film.

Da aluzije na geopolitično realnost našega sveta niso naključne, dokazuje tudi to, da epizoda reševanja enega izmed glavnih likov iz sovražnega tabora bolj kot samo od daleč spominja na filme Kathryn Bigelow, ki tematizira (in problematizira) ameriška posredovanja in vojne taktike v Iraku in Afganistanu. Obenem so tu še zamaskirani krvniki, ki pred kamero likvidirajo talce - prizor, ki nas mora spomniti na grozljive podobe, ki se v zadnjem letu pojavljajo na spletu.

Film v višjo prestavo skoči šele po kakšni uri in zasanjanem interludiju, v katerega je lepo umeščena pridušena uporniška balada The Hanging Tree, ki so jo za film uglasbili The Lumineers in bi po tonu čisto lahko spadala v neki drug film z Jennifer Lawrence, odlični Na sledi očeta.

Igralsko nikomur izmed protagonistov ne moremo ničesar očitati: nasprotno, včasih zgolj karizma pokojnega Philipa Seymourja Hoffmana ali pobeljene Julianne Moore premosti daljše pasaže govoranc, ki bi v kakih drugih rokah zvenele abotno. Jennifer Lawrence ostaja eden največjih talentov svoje generacije, a kaj, ko njen sij tokrat ostaja zastrt: namesto bojevnice, edinstvenega ženskega lika v žanru hollywoodskega blockbusterja, nam Upor postreže z žalujočo protagonistko, statično ujetnico svojih okoliščin, ki s seboj v otopelost potegne celoten film.

Pod črto: čeprav so se jim v tretjem delu nekoliko zašibile noge, Igre lakote ostajajo veliko nad povprečjem svojega žanra, inteligentna kombinacija satire televizijske kulture spektakla in kritike družbenega sistema, ki svoje protagonistke (vsaj večino časa) ne sili v kalup stereotipnega "ženskega" lika, ki mora izbirati med dvema snubcema. Ko bi le vse literarne franšize ekranizirali s pol toliko inteligence. Samo upamo lahko, da so za sklepni del tetralogije prihranili ščepec poguma in brezkompromisnosti iz prvega dela.

Ocena: +3; piše Ana Jurc